Črna Gora - prvomajski prazniki 2025
Te naše prvomajske ture so nam prišle že kar v navado, kajne? Kaj čemo, takrat si vsi najlažje zorganiziramo dopust, pa še temperature so najprijetnejše za vožnjo. Tudi ekipa je po teh nekaj letih skupnih potovanj že dodobra ustaljena, le sem in tja se nam priključi kakšen ‘novinec’, ki ga sprejmemo z razprtimi rokami. Raziskovanje Črne Gore je bilo na moji listi želja že kar nekaj let, a je vedno prišlo nekaj vmes. Konkretnejša ideja o tej turi se je pričela razvijati že po lanski prvomajski turi, povrh vsega pa je še odziv drugih na to idejo bil fantastičen. Ja nič, gremo v akcijo, kajne? V vseh teh letih se je na mojem Google zemljevidu nabralo že lepo število mest, ki jih je v Črni Gori vredno obiskati. Tekom zime te točke le še povežem v lepo in slikovito traso, rezerviram prenočišča in čakanje na naš štart se lahko prične. Kot za vsako turo, tudi tokrat pravočasno naročim lepo vreme in poglej si ga no, napoved prvega dne je še bolj tako-tako, prihodnji dnevi bodo pa naravnost fantastični. Le še v živo se moramo prepričati, če bo temu res tako.
Sobota, 26. april
Od Gorenjske do Sarajeva - 587km
Večina ekipe prihaja z zahodnega dela Slovenije, zato se zberemo ob 8:00 na avtocestnem počivališču na Ljubljanskem Barju. Čaka nas pretežno avtocestni transfer do Sarajeva. Dva naša prijatelja se nam pridružita tekom poti - eden v Brežicah, drugi v bližini Zagreba. Ko smo kompletni, si privoščimo našo prvo skupno kavico. Naj omenim, da smo že od Ljubljane oblečeni v dežno opremo, a bolj zaradi pršenja od mokrega cestišča, kot zaradi dejanskega dežja. Med pitjem kave, na internetu preverimo še stanje na hrvaško-bosanskih mejah. Glede na trenutno situacijo sklenemo, da se raje odpravimo preko Jasenovca, kakor preko Gradiške. Kakšna dva kilometra pred mejnim prehodom se tudi tukaj promet ustavi. Hrvaški policist na križišču pred mejo ustavlja promet in postopoma spušča preko mosta čez Savo. No ja, postopoma… Nekaj časa stojimo na mestu v koloni, nedaleč stran od prej omenjenega policista. Z Matevžem skleneva, da peš greva preveriti h policistu, v čem je resničen problem, da se promet nikamor ne premakne. Vljudno pristopiva do njega, on naju pa mahajoč z rokami že takoj zatre, češ, da smo motoristi prav tako udeleženci prometa in, da naj čakamo na svojem mestu. Tak odgovor sva sicer pričakovala, ampak ne na tako aroganten način. Vmes se nam pridruži še en razjarjen motorist, ki je želel mimo kolone, a ga je ta isti policist poslal nazaj v kolono. Sledi kar tri ure čakanja, da nas naposled le spustijo čez mejo. Veseli smo edino zato, ker ni ne vroče in, da ne dežuje.
Romana nam s čokolado iz kovčka polepša čakanje na meji
Uspelo se nam je prebiti do mostu čez Savo!
Nam pa ta zastoj krepko zamakne uro prihoda v Sarajevo. Do Sarajeva peljemo večinoma po avtocesti, le od Doboja do Zenice smo primorani zaviti na regionalno cesto - avtocesta je tu namreč še v fazi izgradnje. V Zenici, tik preden ponovno zavijemo nazaj na avtocesto, še zadnjič danes točimo gorivo. Počasi se že mrači. V hotel prispemo okoli 9. ure zvečer, ko je že trdna tema. Na recepciji hotela spregovorim s slovenci, ki so prečkali mejo v Gradiški in rečejo, da so prav tako za prečkanje meje potrebovali tri ure. Na hitro se raztovorimo po sobah, zatem pa se zberemo v restavraciji hotela, da povečerjamo.
Tradicionalno urejen kotiček v restavraciji hotela. Opazite mačko?
Kdor želi, se po večerji lahko sprehodi še do pet minut oddaljene Baščaršije. Po takšnem dnevu na koncu zares prija topel tuš in spanje v topli postelji.
Nedelja, 27. april
Od Sarajeva do Nedajna - 206km
*** Kanjon Bistrice *** Spomenik Tjentište *** Pivsko jezero ***
Ponoči zopet prične deževati, a do jutra spet nekoliko poneha.
Komaj zjutraj spregledamo, kako blizu vode je naš hotel
Kdor želi, si pred odhodom že nadene dežno opremo. Vremenska napoved sicer kaže, da nam ne bo hudega. Peljemo se nazaj skozi Sarajevo in zavijemo v hrib proti Trnovem.
Tale geometričen del stavbe je zvečer z LED paneli razsvetljeval po Sarajeva, podnevi pa ni nič posebnega, kajne?
Med vsemi velikimi, modernimi stavbami pa sameva klasična katoliška cerkev.
Vseskozi nas spremlja črn oblak iz katerega po malo in po malo prši dež. Cesta se vmes povzpne skoraj na 1200 metrov, na to pa se spusti skozi kanjon reke Bistrice. Sledi nekaj dela na cesti, a razgledi na sotesko so kljub temu lepi.
Kanjon reke Bistrice
Tale vodna gladina je že nevarno blizu in samo upamo, da bo cesta naprej ostala nepoplavljena
Skozi neosvetljene tunele se vozimo bolj 'po posluhu'
V dolini, v glavnem križišču zavijemo levo proti Foči. Tam smo sigurni, da bomo našli bencinsko črpalko, mogoče celo kavarno za dopoldansko pavzo. In res je, vse to je tukaj. Napojimo naše motocikle, nato pa še sebe.
Vedno nasmejana ekipa
Po postanku se vrnemo nazaj do tistega križišča od prej. Nadaljujemo po razgibani cesti ob reki Sutjeski, do spomenika Tjentište.
Na čredo ovac nas opozori nasproti vozeči kamion
To je hkrati tudi naša prva konkretnejša znamenitost na tem potovanju. Večina se nas sprehodi po vseh 266 stopnicah do samega spomenika.
Čaka nas kar nekaj stopnic
Med 2. svetovno vojno, natančneje od 27. maja do 15. junija 1943 so tod potekali krvavi boji, v katerih je življenje izgubilo več kot 7500 partizanov iz cele Jugoslavije. Spomenik na njih se vzpenja se nad kostnico, zgrajeno leta 1958, v kateri pa so shranjeni posmrtni ostanki 3301 borca. Sam spomenik je leta 1969 dal zgraditi Josip Broz Tito. Je delo kiparja Miodraga Živkovića in njegovega sodelavca, arhitekta Ranka Radovića. Gradnja tega 19 metrov visokega in 25 metrov širokega betonskega kompleksa je potekala dve leti.
Velika večina se nas odpravi do spomenika
Muzej bitke na Sutjeski vidimo le od daleč
Po sprehodu do spomenika spet zajahamo motorje in se odpravimo proti meji s Črno Goro. Cesta do mejnega prehoda je ozka, razgibana, na čase malo poškodovana, a celo pot asfaltirana. Vmes sredi ceste počivajo tudi trije osli, ki se ne pustijo motiti.
Oslički se brigajo zase
Vseskozi se vozimo proti toku reke Drine, ob reki pa stojijo številna etno sela in rafting centri. Tukaj gledanje na navigacijo človeka kar malo zmede, ker je toliko imen znanih rek na kupu. Torej, ob Drini pripeljemo do mejnega prehoda, pod mostom (ki je hkrati tudi meja) teče reka Tara, nato pa se v Črno Goro spustimo ob reki Pivi. Vse jasno…
Prečkanje meje...
... in pogled na reko Taro, ki teče pod mostom
S prečkanjem meje se nam popravi tudi vreme in napoved kaže, da bo lepo do konca ture.
Pričenja se jasniti
Do Plužin se spustimo skozi čudovit kanjon reke Pive, vmes prečkamo tudi jez Mratinje, zaradi katerega je nastalo Pivsko jezero. Cesta je fantastična! Na tem odseku pomislimo, da se nam smilijo motoristi, ki ne vidijo dlje od jadranske magistrale.
Kanjon reke Pive
Hiter postanek zgolj za lepo fotko. Prometa kaj dost tudi ni bilo
Po postanku v Plužinah se vrnemo do gladine Pivskega jezera in zavijemo desno proti Durmitorju.
Plužine
Začnemo se strmo vzpenjati in s 700 metrov nadmorske višine se hitro znajdemo na 1500 metrih.
Še pogled na Pivsko jezero iz druge perspektive
Razgibana cesta se vije med skalovjem in pašniki, vmes seveda naletimo tudi na krave in ovce na cesti.
Takole se naša kolona vije po cesti proti hotelu
So užaljene, ker so se nam morale umakniti s ceste
Naša nastanitev nas čaka slabih osem kilometrov od ‘glavne’ ceste čez Durmitor. Ko sem zadevo rezervirala, sem bila v dvomih. Namreč, na Bookingu, Google zemljevidih (foto) in na socialnih omrežjih je vse lepo in prav, ampak na satelitski sliki zemljevida pa stoji le temeljna plošča glavne koče. Skrbela me je tudi sama pot do prenočišča - ali bo asfalt, ali bomo vmes naleteli celo na kakšen neutrjen makadam. Ampak, saj veste kako pravi slovenski pregovor: “Strah je votel, okrog ga pa nič ni!”. In to se izkaže tudi danes. Do rezerviranega etno sela pripeljemo po luštni, ozki, asfaltirani cestici, na koncu pa nas pričaka prava hribovska idila. Etno selo ‘Pivska vila’ sestavlja sedem glamping hišk in vse so rezervirane za našo skupino. Poleg stoji še glavna koča izpred katere nam že veselo mahata lastnika.
Idilično etno selo sredi ničesar. Imajo natanko 7 hišic, katere smo vse zasedli mi
Raztovorimo se, stuširamo in odidemo na pivo in na večerjo.
Jagnjetina in svinjina izpod sača
Naredimo si en krasen večer v etno selu sredi ničesar. Pozdravit nas pride tudi lisička, za katero lastniki povedo, da je že dodobra udomačena - poimenovali so jo Vesna.
Vesna
Aja, pa veste, zakaj na satelitski sliki še ni vidnega tega etno sela? Ker še ni eno leto odkar so ga postavili!
Ponedeljek, 28. april
Od Nedajna do Plava - 249km
*** Durmitor *** Most na Đurđevića Tari *** Plavsko jezero ***
Jutro je megleno, a mi smo optimistični. Za čas našega zajtrka se megla že dodobra razkadi in obeta se nam čudovit dan. Šefici še veselo pomahamo in že se odpeljemo novim zmagam naproti.
Šefica nam veselo pomaha v slovo in nas vsekakor vabi v prihodnje
Ko pridemo zopet do glavne ceste, ostalim pomaham, da odpeljejo naprej. Že zvečer smo se dogovorili, da Durmitor vsak prečka, kakor želi, ker je opcij za fotografiranje zares ogromno, glavna cesta pa le ena - nimaš kaj zgrešit. Ker se Matevž zanaša na moje fotografiranje, on odpelje naprej in čaka na vrhu sedla Prevoj, jaz pa se tokrat, kot smetišnica, ustavljam po mili volji in si dam duška s fotografiranjem. Do našega skupnega postanka se ustavim vsaj petkrat. Dobro, da imam fotoaparat že pripravljen v tank torbi in mi za fotkanje ni treba sneti niti rokavic. Nekatere dih jemajoče lokacije pa je težko zajeti s fotoaparatom, za to pa poskrbi Insta360.
Fotografije govorijo same po sebi
Na nekaj delih je ob cesti še nekaj snega, posebno lep pa je prehod, kjer cesta vodi med dvema nekaj metrskima stenama snega. Naravnost fantastično.
Zimsko-pomladna idila
Durmitor je bil na moji listi želja že kar nekaj let, a je vedno prišlo nekaj vmes, da ta tura ni bila izvedena. Na sedlu Prevoj se vsi ustavimo in pofotkamo.
Tokratna celotna ekipa
Vmes do nas pristopi tamkajšnji čuvaj Nacionalnega parka Durmitor in od nas zahteva vstopnino 5€ po osebi. Ni nam problem plačati, a vseeno nam je smešno, ker nikjer ni nobene zapornice, ki bi nas pred plačilom ustavila. Torej, če se na sedlu ne bi ustavili, nam najbrž tudi plačati ne bi bilo treba?
Spustimo se v dolino do Žabljaka, kjer natočimo gorivo, nato pa jo mahnemo naprej do mosta na Đurđevića Tari.
Most na Đurđevića Tari...
Sotesko lahko vidimo le od daleč
Tam si vzamemo pavzo za kavo, wc, nekateri celo naročijo sendviče. Navigacija mi narekuje, da je cesta skozi kanjon Tare zaprta in naj raje gremo na obvoz. Jah, ni druge, sedemo na motor in gremo čez most, nato pa kmalu zavijemo desno. Cesta je sprva lepa asfaltirana, a ozka. Nato se začnejo luknje v asfaltu in počasi, ampak zares počasi vse skupaj postane že makadam.
Zaenkrat smo še na asfaltu
Do lokacije, kjer cesta postane makadamska, že prevozimo praktično polovico tega takoimenovanega obvoza in nima smisla, da bi se obrnili.
Tudi makadam je sprva lep in utrjen, nato pa vse bolj luknjast, z lužami čez skoraj celo cesto. Vozimo se sicer po lepih planinah, praktično sredi ničesar. Na neki točki naletimo na spravilo lesa. Tukaj je čez ta makadam povrh vsega nanešenega še na debelo blata. Me že peče vest, ko pomislim kje peljem skupino, v kateri so motorji od ‘sport-tourerjev’ do težkih potovalnih, do ‘cruiserja’, ter celo širokega Can-Am trikolesnika. Ekipa, današnjo večerjo plačam jaz! Na tej točki sem najbolj razočarana nad Sygic navigacijo. Kljub temu, da imam izklopljene makadame, me navigacija pelje na takšne kolovoze. Ko zapeljemo nazaj na asfalt, nam kar konkretno odleže. Ta čuden obvoz je bil dolg dobrih 30 kilometrov, od tega je bila nekje polovica makadam. Ekipa me pozitivno preseneti, namreč tej dogodivščini se samo nasmehnejo z mišljenjem: “ja, saj smo na balkanu!”. Na glavno cesto zapeljemo pri Kovrenu. V naslednji vasi nas že čaka slalom med kravami, ki se v čredi sprehajajo po celi cesti.
Slalom med kravami
Našo pozornost ujame tudi tukajšnji vozni park, zdaj vsaj vemo kam gredo vsi, pri nas že odpisani, VW Golf 2! Sledi super vožnja po urejeni cesti do Mojkovca. Tam se ustavimo na bencinski črpalki. Na navigaciji preverim kje točno smo in koliko še imamo do današnjega cilja. Prvotni plan je bila vožnja čez Mateševo in prelaz Trešnjevik. Ampak vse nas je tale obvoz dodobra izčrpal in najdemo hitrejšo, bolj ravninsko in enostavnejšo pot naokrog čez Zaton in Berane. Vsaj mislimo, da bo hitrejša in enostavnejša. Že malo pred Ribarevino se pričnejo dolgotrajna dela na cesti. Obcestne table pravijo, da so dela na dolžini 30 kilometrov. Ampak nimamo kaj, gremo dalje. Izkaže se, da je vseh teh 30 kilometrov makadam! Tale makadam bomo danes še sanjali. Tega kar ni in ni konca. Luknja ob luknji, prah, kamioni, cel kup prometa, skratka muka.
Za zaključek dal na cesti sledi še poslednji semafor in zožanje ceste
Berane so naš rešitelj - komaj tam se dela končajo in zapeljemo zopet nazaj na asfalt. Kmalu zatem naredimo še hiter obcestni postanek, da se pretegnemo, nekaj spijemo in se po tej muki malo nadihamo svežega zraka. Sklenemo, da pred odhodom v hotel poiščemo avtopralnico, preden se nam ves ta prah in blato dokončno zasušita na motorje. Le kakih pet minut pred hotelom zares naletimo na samopostrežno avtopralnico, ki so jo bili naši motorji še kako potrebni.
Naši konjički si danes zaslužijo pranje
Hotel nas čaka v centru Plava. Prenovljena stolpnica, v pritličju je bar z restavracijo, zgornja nadstropja pa so sobe. Prijazen gostitelj nas usmeri, naj parkiramo za hotelom, kjer je parkirišče pod kamero. Komaj se parkiramo in že nas kliče gostitelj, da se ‘podpišemo’ za šankom. S ‘podpisom’ misli seveda na rakijo. Ta pade na plodna tla. Pred večerjo odidemo še na krajši sprehod do mesta, od koder imamo lep razgled na večerno Plavsko jezero.
Večerno Plavsko jezero
Nikomur sicer ni do tega, da bi šli še naprej - smo vsi že konkretno žejni in lačni od današnjih podvigov. Zato se parkiramo v restavraciji hotela in si naročimo pico in pivo. Kot sem jim že obljubila, pico plačam jaz. Ravno pravi dan, kajti cene tukaj so prav smešne - cena za 14 konkretnih pic je 105€! Skupaj zopet preživimo en lušten večer.
Torek, 29. april
Od Plava do Kotorja - 209km
*** SH20 *** Skadarsko jezero *** Lovćen *** Njegošev mavzolej ***
Današnje jutro je pa že kar kičasto. Lepo sončno vreme, z gora pa prihaja svež gorski zrak. Po okusnem zajtrku se poslovimo od šefa in pričnemo z natovarjanjem motorjev. Nedaleč od hotela se na hitro ustavimo na bencinski črpalki, da dotočimo gorivo. Za danes smo z bencinom preskrbljeni. Na glavni cesti zavijemo levo proti albanski meji. Mejni prehod Grnčar je hkrati izhodišče za slovito cesto SH20. Na obeh mejnih prehodih moramo nekoliko počakati, saj naše podatke še ročno vnašajo v sistem. Ampak nam ni hudega, polni smo pričakovanj, kakšna bo naprej cesta. Tudi cariniki so zelo prijazni in nasmejani. Do najvišje točke SH20 nas zdaj loči še 45 kilometrov čiste poezije. Zavita cesta, enkrat v hrib, drugič v dolino, fantastični razgledi do koder seže pogled, perfektna temperatura,... Le pozorni moramo biti na skale na cesti in morebiti kakšno kravo, kozo ali osla, ki se sprehaja po cesti.
Kamenje na cesti
Krava ima na čelu okrasek
Spost proti Tamarë
Ovčarski pes se dobro zakamuflira med ovce
Največji kraj vzdolž te doline, ki jo je ustvarila reka Cemi, je Tamarë. Kljub temu, da je največji kraj, ima le okoli 500 prebivalcev. Če smo že včeraj ugotovili, kam gredo vsi Golfi, smo danes ugotovili, kam gredo stari in tudi ne tako stari Mercedesi. Se vidi, da smo v Albaniji. Ustavimo se na vrhu tistih slavnih serpentin na SH20. Ampak, čisto iskreno, te serpentine so popolnoma precenjene v primerjavi s cesto, ki vodi do njih.
Zadnji vzpon proti tistim slavnim serpentinam
Je pa prijetno malo posedeti in poklepetati na soncu in prijetnih temperaturah. Južna stran prelaza je nekoliko bolj mediteranske narave. Sploh zadnji spust proti Skadarskem jezeru kar malo spominja na delto reke Neretve v Bosni. Široka dolina, ki se ukvarja pretežno s poljedeljstvom in vinogradništvom.
Spust proti Skadarskem jezeru
Če bi konec doline zavili levo, bi prišli do mesta Skadar. A mi zavijemo desno, nazaj proti Črni Gori. No, na tej meji imamo pa kar nekaj gneče. Ampak, spet naletimo na prijaznega carinika, ki stopi izza kamiona in celi skupini pomaha, naj gremo mimo cele kolone. To se nam zgodi tako na albanski, kot na črnogorski meji.
Skadarsko jezero z ene strani
Pojedeljstvo v okolici Podgorice
Skadarsko jezero z druge strani
Pot nadaljujemo v smeri Podgorice, a že prej zavijemo levo. Tako se izognemo mestnega vrveža. Malo pred postankom ob Skadarskem jezeru me fantje zadaj obvestijo, da je nekdo imel gumi defekt.
Najbolj sigurno obveščanje: Miha se prebije do mene in mi v živo pove, da je nekdo predrl pnevmatiko
S skupino se ustavimo na planiranem mestu, za predrto gumo pa poskrbi Matevž, naš mobilni mehanik. Zadevo začasno rešijo z ‘injekcijo’ in kmalu smo spet skupaj, v lokalu tik ob jezeru. Nekateri si naročimo nekaj sladkega, drugi nekaj sadnega, tretji celo kakšno osvežujočo solato in predebatiramo plan kako naprej.
Danes je že lep poletni dan s poletnimi temperaturami. Prijateljema s predrto gumo vmes na Google zemljevidu tudi poiščemo vulkanizerja v Kotorju. Sledi vožnja čez most čez Skadarsko jezero, nato pa kaj kmalu zavijemo desno v hrib.
Skadarsko jezero s tretje strani
Ozka, zavita, a asfaltirana cesta nas čez hribe pripelje do Obzovice.
Tam se zopet priključimo na glavno cesto proti Cetinju. Mesto samo prečkamo in že se vzpenjamo proti nacionalnemu parku Lovćen.
Proti Cetinjam
Tudi Lovćen sem si že dolgo želela obiskati in končno je napočil ta dan. Tako, kot na Durmitorju, je tudi tukaj treba plačati vstopnino v nacionalni park, a tukaj imajo dejansko zapornico, kjer je treba plačati. Plačam za celotno skupino, nato pa jo mahnemo direktno do Njegoševega mavzoleja.
Levo je najvišji vrh Lovćena - Stirovnik, desno pa nekaj metrov nižji Jezerski vrh z Njegoševem mavzolejem
V zadnji serpentini pod mavzolejem je treba biti previden
Ura je že popoldanska, zato na parkirišču ni gneče in se lahko parkiramo tik pod vznožjem stopnic proti mavzoleju. Tukaj spoznamo dva nasmejana poljaka, ki se ukvarjata z organizacijo in vodenjem motorističnih potovanj. Veselo nas vprašata, če se lahko skupaj fotografiramo z njuno zastavo.
Nova prijatelja Poljaka
Parkirali smo lahko tik pod stopnicami
Trije prijatelji povedo, da so tukaj že bili in se javijo, da bodo ostali pri motorjih in popazili na našo opremo. Ostali se s polno paro zaženemo po stopnicah. Tudi tukaj moramo plačati vstopnino za ogled. Na vrhu tunela s 466 stopnicami stoji Njegošev mavzolej.
In prične se sopihanje proti mavzoleju
Petar II. Petrović Njegoš je bil vladar, filozof in največji črnogorski pesnik. Umrl je zgodaj, v svojem 38. letu in sicer leta 1851. Želel je biti pokopan na vrhu Jezerskega vrha (1659m.n.v.), ki velja za drugi najvišji vrh v NP Lovćen in sicer takoj za Štirovnikom (1749m.n.v.). Zaradi bojazni pred napadi Turkov je bil sicer sprva pokopan v Cetinju. Leta 1855 so njegove posmrtne ostanke prenesli v manjšo kapelo na Jezerski vrh. Med obstreljevanjem med prvo svetovno vojno je bila kapela uničena in njegovi posmrtni ostanki so bili znova prenešeni v Cetinje. Po nekaj komplikacijah in pogajanjih je bil po načrtu velikega arhitekta Ivana Meštrovića, leta 1974 naposled le zgrajen razkošen mavzolej, ki stoji še danes. Ob vhodu v mavzolej stojita velika kipa Njegoševe žene in hčerke, znotraj mavzoleja pa je še kip njega samega. Do grobnice se je treba spustiti po nekaj stopnicah, takorekoč v klet mavzoleja.
Žena in hči Njegoša
Njegošev kip...
... in njegova grobnica
Na drugi strani mavzoleja se sprehodimo do razgledne ploščadi. Od tu imamo fantastičen razgled na vse strani - od Skadarskega jezera, do Cetinja, Kotorskega zaliva,...
Sprehod proti panoramski ploščadi
V daljavi ležijo Cetinje, skoz katere smo se prej peljali
Stirovnik - najvišji vrh
V daljavi Skadarsko jezero, pod tistima dvema hriboma smo malo prej pili kavo
Tam daleč v dolini leži Boka Kotorska
Po sprehodu se vrnemo nazaj do motociklov, parkirišče se v tem času že dodobra sprazni. Čaka nas še zadnja etapa za danes in sicer spust do Kotorja. Med spustom prevozimo 24 180°-serpentin. Dobro, da po tej cesti gremo v večernih urah, saj je precej ozka. Vmes srečamo tudi dve veliki skupini terenskih vozil, za katere smo presodili, da so sicer na voljo za najem.
V prvi skupini je bilo kakih 30 Toyot Land Cruiser...
... v drugi skupini pa kakih 20 Mitsubishi Pajerotov
Na vsaki levi serpentini se nam odpre razgled na zaliv, a nikjer ni primernega prostora, da bi lahko ustavili in fotografirali. A za to poskrbi kamera na motorju.
Z vsake leve serpentine imamo razgled na Boko Kotorsko
Poslednji spust v Kotor
V Kotorju nas pričaka nekolikšna gneča, saj je v pristanišče pristala velika križarka turistov, ki seveda, vsi želijo čez cesto v staro mestno jedro.
To pa je en velik čoln
Naš apartmajski kompleks stoji v nekoliko neugledni ulici kot nekakšna razkošna oaza. Motorje parkiramo na ograjeno dvorišče pred stavbo.
Apartmajski kompleks, v katerem bomo preživeli dve noči
Na recepciji povprašamo tudi za kakšen moto servis, oziroma za vulkanizerja, ki menja tudi motoristične gume in prijazni receptor nam priskrbi kontakt. Ta hotel ne nudi zajtrka, imamo pa zato krasne, velike in nove apartmaje. Vsak apartma ima tudi balkon s pogledom na dvorišče in na motorje.
Preden odidemo na večerjo, gremo še v trgovino po hrano za zajtrk. Ob morju se sprehodimo in medtem izberemo restavracijo, v kateri bomo večerjali. Dogovorimo se še glede jutranjega odhoda na izlet presenečenja.
Sreda, 30. april
*** Izlet presenečenja v Kotorju ***
Pred hotelom se dobimo že malo čez 7:00 in vsi skupaj odidemo do pekarne po hitri zajtrk - burek in jogurt. Kar smo nakupili včeraj, bomo porabili za jutrišnji zajtrk, ko bomo gledali na to, da čimprej speljemo iz hotela. Za izlet se moramo zglasiti ob letnem bazenu v Kotorju ob 8:45, do tja pa imamo nekaj minut hoje. Prijateljem podam le informacijo, kaj naj imajo oblečeno in obuto, ter kaj naj vzamejo še s sabo. Na lokaciji zbora jim povem, da je v planu izlet z gliserjem. A tu nas čaka posebno presenečenje - ponudnik izleta se ne prikaže! Izlet sem že rezervirala in tudi plačala preko Viatorja, ki velja za zanesljivo spletno stran. Na naših vstopnicah je zapisano ime ponudnika in njegova telefonska številka. Telefonsko številko poskušamo večkrat priklicati, a zaman. Odzivnik na drugi strani nam venomer pove, da je uporabnik izključil svoj telefon. Do časa sem izlet rezervirala in plačala in je bilo vse vredu do te točke. Z Matevžem rešujeva situacijo in se sprehodiva po okolici, ter sprašujeva ostale ponudnike izletov, če poznajo dotičnega ponudnika izletov. Večina jih reče, da ga niti ne poznajo, nekaj pa jih odgovori, da vedo za koga gre in, da letos še niti plovil ni postavil v morje. Hja, super, ane…V vednost, gre za ponudnika Carpe Diem Boka Bay Kotor - da se ne bo še kdo na podoben način zafrknil z rezervacijo. Edina pozitivna stvar je, da sem izlet rezervirala prek Viatorja in bom dobila denar povrnjen. Na licu mesta se dogovoriva z novim ponudnikom, ki nam ponudi vožnjo z dvema gliserjema in izkušenima skiperjema. Edina težavica je, da bomo do 12:00 primorani počakati na izlet. Nimamo kaj, plačamo avans in se za ta čas odpravimo na raziskovanje starega mestnega jedra.
Staro mestno jedro Kotorja
Ta čas postane že konkretno vroče, zato si privoščimo tudi sladoled. Nekaj minut pred 12. uro se zglasimo na dogovorjenem mestu. Na hitro nakupimo še nekaj piva za na pot. Razdelimo se v dve ekipi in sedemo v dva, za nas rezervirana, gliserja. Že takoj na začetku skiperja pritisneta na plin.
Gas, gas
Skozi Kotorski zaliv najprej priplujemo do tunela za podmornice. Zanimivo je, kako so nad njim izdelali mrežo z umetnim kamenjem, čez katero so nato nametali vejevje. To je služilo kot kamuflaža, da se tunela ni videlo, ko so območje med 2. svetovno vojno preletavala letala. Danes je vse seveda že dodobra zapuščeno. Takšni tuneli naj bi bili štirje v Kotorskem zalivu.
Zapuščen tunel za podmornice
Do naslednje znamenitosti nas čaka še nekaj plovbe.
Ta gor, čisto na vrhu, smo bili pa včeraj
Ustavimo se pri otoku Mamula, ki leži na ožini med Kotorskim zalivom in odprtim morjem. Na otoku stoji trdnjava, ki je nekoč varovala vstop v zaliv, nato je bila v času druge svetovne vojne spremenjena v koncentracijsko taborišče. Danes ima trdnjava povsem drugačen namen. Kupil jo je nek egipčanski bogataš in v njej uredil hotel. Kar malo tragikomično, kajne? Nekdaj so se tukaj ljudje mučili in umirali, sedaj pa ljudje plačujejo za to, da lahko tukaj prenočujejo.
Otok Mamula
Nedaleč stran se zapeljemo v naravno stvaritev, v Plavo špiljo. Vhod je tako nizek, da se kar ustrašimo, da bomo s streho gliserja kam zapeli. V jami je čudovita, sinje modra voda, v katero lahko, kdor seveda želi, tudi skoči. Tukaj se nihče od nas ne opogumi. Istočasno je v jami kar nekaj čolničev, zato se kmalu umaknemo in začasno parkiramo v naslednji zaliv. Tukaj pa le nekdo skoči v vodo, itak, Matevž. Pravi da, če smo že tukaj, se mora vreči v vodo.
Vstop v Plavo špiljo je nekoliko nizek
Po tej pavzi in popitem pivu, odplujemo nazaj v zaliv. Ustavimo se pri otoku s cerkvico po imenu Gospa od Škrpjela. O nastanku tega otoka govori tudi legenda.
Naša skiperja obvladata - s polnim gasom gremo proti trajektom 'Lepetane-Kamenari', pa se vse izide
Pred leti naj bi na tem mestu, na skalnem grebenu, dva ribiča iz Perasta zagledala podobo Device Marije s Kristusom. Odnesla naj bi jo v cerkev na kopno, da bi jo tam ljudje častili. Že prvo noč naj bi podoba skrivnostno izginila in se pojavila na morju. Vsakič, ko sta jo pripeljala na kopno, vsakič znova je izginila in se pojavila spet na morju. Odločili so se, da ribiči od blizu in daleč, na to mesto pridejo metati kamenje, da bi s tem ustvarili otok za postavitev cerkve. Tu so celo potapljali stare ribiške ladje, da bi bil otok čimprej dovolj velik. Začetek 15. stoletja so tako cerkev tudi postavili. Otok je bilo potrebno na ta način tudi vzdrževati. Zato se še v dandanašnjih časih, enkrat letno, odvija ta tradicionalni dogodek metanja kamenja. Dogodek se imenuje Fašinada in se dogodi 22. julija, na dan Svete Marije Magdalene.
Na otoku se izkrcamo in imamo 15 minut prosto. Kdor želi, lahko gre tudi v cerkev. Turistov in potniških ladij je danes polno, zato se le sprehodimo okoli cerkve.
Gospa od Škrpjela
Od tukaj do pristanišča nimamo več veliko vožnje - le kakih 10 minut.
Povratek na obalo
Skiperjema se zahvalimo za izlet in zanimive podatke o obiskanih krajih. Ta izlet priporočam vsem, ki se odpravljate v Kotor. Mi smo se po jutranjem zapletu na koncu odpravili z agencijo Poseidon Boat Tours Kotor in nikakor nismo bili razočarani. Skupaj se sprehodimo do hotela in se dogovorimo do kdaj imamo prosto. Čas za počitek, sprehod, kopanje, kakšna manjša popravila na motorjih - kakor pač kdo želi. Zvečer se spet kot skupina odpravimo na večerjo na obalo. Kako lepo je videti nasmejano in spočito ekipo, super ste! Po večerji rečemo, da gremo spat in odidemo v svoje apartmaje. Z Matevžem se vseeno odločiva, da na balkonu spijeva še pivo. Stopiva ven in odkrijeva, da so vsi na svojih balkonih. Uživajo v tihem, že poletnem večeru, nekateri se že nekoliko pripravljajo na jutranji odhod na pot. V daljavi prične igrati umirjena glasba, ki je vse bliže in bliže. Izkaže se, da prihaja s križarke, ki se pripelje skoraj mimo nas - naš hotel je od morja oddaljen le kakih 100 metrov. Prizor izgleda kot iz kakšnega vesoljskega filma in nam še dodatno polepša, že tako čudovit večer.
Ta križarka je zvečer peljala mimo nas
Četrtek, 1. maj
Od Kotorja do Mostarja - 300km
*** Slansko jezero *** Samostan Ostrog *** Mostar ***
Po zajtrku v lastni režiji se zberemo pri motorjih in predebatiramo današnji plan. Po odhodu iz hotela se namenimo na vožnjo okoli Boke Kotorske. Vmes se na hitro ustavimo tudi za točenje goriva. Na drugi strani zaliva, natančneje v Lipcih, zavijemo v hrib. Cesta proti Nikšiću je široka in hitra, zato tudi naša vožnja teče gladko. Vmes se ustavimo na razgledni točki nad Slanskim jezerom. Jezero je nastalo zaradi umetne zajezitve.
Slansko jezero
Spustimo se mimo Nikšića in nadaljujemo do samostana Ostrog.
Samostan sicer sestavljata zgornji del, zgrajen okoli leta 1665 in spodnji del, zgrajen leta 1824. Zgornji del samostana Ostrog je v celoti vklesan v skalo, navzven je vidno le sprednje pročelje. Sestoji iz dveh cerkva - cerkve Marijinega darovanja in cerkve svetega Križa. Gre za najpomembnejše pravoslavno romarsko središče v Črni Gori.
Mimo spodnjega se mi le zapeljemo, zgornjega pa tudi obiščemo. Cesta do njega je ozka in strma. Motorje moramo parkirati in pustiti na parkirišču, nekaj serpentin pod samostanom. Zopet se jih nekaj odloči, da bodo raje ostali v senci pri motorjih. Ostali se peš namenimo v hrib. Hodimo dobrih deset minut, večinoma po stopnicah (pešpot - bližnjice), oziroma po strmem klancu. Na vhodu se varnostnik vpiči v moja oblačila in mi da pregrinjalo, ki ga moram pokriti čez ramena, ker nosim majico brez rokav. Štirje naši se odločijo, da bi si radi ogledali notranjost zgornje cerkve. Ostali jih počakamo v hladni senci in si privoščimo kavo s tamkajšnjega kavomata.
Praktično smo sredi ničesar
Spustimo se nazaj do motociklov in se osvežimo z vodo, ki jo imamo venomer v kovčkih.
Sence pa nobene
Tako daleč je samostan Ostrog
Ugotovimo, da smo že vsi malce lačni in bi prijalo kosilo nekje po poti. Do Nikšića in Slanskega jezera odidemo po isti poti.
Spust v dolino nam nudi lepe panoramske razglede
V okolici jezera pričakujem, da bom našla kakšno restavracijo. Ena je takoj na križišču, kjer se zavije proti jezu. Računamo na to, da bo kakšna še tik ob jezeru, zato naredimo ta manjši ovinek. Peljemo se po nasipu, ki oblikuje jezero. Tudi tu je za videti veliko lepega. Na eni strani jezero, na drugi ravnica, kjer se pasejo ovce, okrog in okrog pa hribovita Črnogorska pokrajina.
Po nasipu ob Slanskem jezeru
Te bele pikice so ovce
Slabo kaže, da bo v bližini jezera še kakšna restavracija, zato se obrnemo in peljemo nazaj do tiste ob glavni cesti. Naročimo si meso z žara, kot se za balkan spodobi. Čevapčiči so odlični in sočni, zraven pa seveda okusen kajmak.
Vanilijev sladoled? Ne, okusen domač kajmak!
Prijetno se najemo in se stežka vrnemo nazaj na pot. Do hotela v Mostarju nas namreč čaka še 150 kilometrov. Za prečkanje meje izberemo mejni prehod Deleuša pri Bileći.
Bilečko jezero
Kakšne posebne gneče ni in kmalu smo spet v Bosni in Hercegovini. Na poti proti Stolacu se ustavimo še za točenje goriva in sladoled. Tole danes je nekakšen transfer proti domu brez kakšnih ekstra ogledov.
Za tole kasmeje izvemo, da je gradnja elektrarne, gradijo pa jo Kitajci - zato tudi kitajske črke na zastavah
V Mostarju nas hotel čaka v neposredni bližini centra, zato skupini raje rečem, da počakajo kak kilometer prej, jaz pa grem ‘v izvidnico’. Vsekakor je lažje, da skupina počaka 10 minut, jaz pa medtem v lastni režiji preverim, kako po vseh enosmernih ulicah priti do hotela. Pred hotelom je kar precejšnja gneča, poleg nas je tukaj tudi skupina madžarskih motoristov. Ozračje je vroče in soparno, kot je za Mostar znano. Pred odhodom na večerjo je komaj vredno iti pod tuš, ker se bomo tako ali tako spet nazaj prepotili. Peš odidemo do starega mestnega jedra, čez most in poiščemo restavracijo, kjer je dovolj prostora za nas vse. Po obilni in okusni večerji gremo vsak po svoje nazaj do hotela.
Plata "Sultanova poročna pojedina"
Nočna idila
Nekateri se po poti še zataknemo v lokalu, kjer po naključju srečamo prijatelje iz Slovenije. Ali ni zanimivo, v Sloveniji se ne uspemo dogovoriti za pijačo, v Mostarju se pa takole ujamemo? Ob druženju nato kar pozabimo na uro…
Petek, 2. maj
Od Mostarja do Rovanjske - 256km
*** Prološko blato *** Izvor Cetine *** Brljan ***
Tisti, ki smo ponočevali, malo stežka vstanemo. Po zajtrku sledi jutranja rutina, natovarjanje motorjev, debata glede dnevnega plana in vse, kar sodi zraven. Iz Mostarja krenemo čez Široki Brijeg, mimo Posušja, prečkamo bosansko-hrvaško mejo in že smo v Imotskem. Tudi tokrat ni bilo kakšne ekstremne gneče, le delo na cesti in spet makadam. A zdaj smo ga že kar malo navajeni. V Imotskem se ustavimo na bencinski črpalki in si nakupimo nekaj pijače za na pot, ter si privoščimo ledeno kavo. Le petnajst minut naprej od črpalke se na hitro ustavimo na razgledni točki s katere se lepo vidi naravni rezervat Prološko blato z jezerom Galipovac.
Prološko blato je poplavno in močvirnato območje, ki svojo obliko spreminja skozi vse leto - odvisno od količine padavin. Na tej lokaciji se zadržujejo številne vodne ptice, zaradi katerih je območje od leta 1971 zaščiteno. Jezero Galipovac je edini del Prološkega blata, kjer je voda skozi vse leto.
Prološko blato in jezero Galipovac
Nadaljujemo v smeri Trilja. Med Triljem in Sinjem spet naletimo na dolgo območje z delom na cesti. Tukaj že konkretno prične pritiskati vročina. Na bencinski črpalki se ustavimo na hitro, le toliko, da natočimo gorivo. Vsi se strinjamo, da se bomo ustavili nekje naprej ob cesti in v senci. To storimo malo pred Perućkim jezerom. Nadaljujemo po lepi in široki cesti ob zahodni obali jezera, na koncu se zapeljemo tudi do izvira reke Cetine.
Perućko jezero
Pod pogorjem Dinare
Cetina je tudi glavni vodni vir, ki napaja Perućko jezero. Glavni izvir ima več imen: Veliko vrilo, Glavaš, nekateri mu rečejo celo ‘zemljino oko’, ker iz ptičje perspektive, zaradi svoje globine (več kot 130 metrov), izgleda kot nekakšno oko.
Izvor Cetine
Pred nekaj leti ta kraj še ni bil toliko znan, danes pa tu stoji že razgledna ploščad in manjša stojnica s pijačo, kavo in spominki. Kot vidimo, so nedavno še cesto do sem na novo asfaltirali. Kdor želi, se po potki sprehodi povsem do izvira. Nadaljujemo v smeri Knina, a nas navigacija, tokrat po moji zaslugi, malo pred Kninom pelje na vzporedno cesto mimo zanimivih Šarenih jezer.
Šarena jezera
Peljemo skozi Čitluk in se ustavimo malo naprej, na razgledni točki Brljan. Izpod krošenj dreves občudujemo okolico.
Pavza na razgledni točki
Lepo se vidi kanjon Krke z jezerom Brljan, daleč v ozadju pa celo pogorje Dinare.
Jezero Brljan napaja reka Krka
Tu nam družbo delajo štirje kuščarji zelenci.
Zeleni prijateljček
Zadnjih 65 kilometrov do hotela prevozimo v kosu. Cesta je razgibana ravno do te mere, da nas nevarno uspava.
Pot nam popestri le spust do Obrovca. Ta, v kanjon Zrmanje skrit kraj s svojo trdnjavo mi je vedno zanimiv, a si še nikoli nisem vzela časa in šla na kakšen ogled.
Spust proti Obrovcu
Pred hotelom v Rovanjski parkiramo relativno zgodaj, ker se za naš zadnji večer spodobi, da se še prijetno podružimo, mogoče celo skočimo v morje.
Vzorno parkirani pred hotelom v Rovanjski
Večer si vzamemo prost, veže nas le ura ob 19:00, ko smo dogovorjeni za skupno večerjo na terasi hotela. Vzdušje je prav prijetno, pravzaprav smo trenutno tudi edini gosti hotela. Natakar nam postreže z mešanimi ploščami in pivom. Skupaj s prijatelji obujamo spomine, kaj vse lepega smo v tem tednu doživeli, kakšne dih jemajoče pokrajine smo videli in kakšne čudovite (kot tudi ne tako čudovite) ceste smo prevozili.
Sobota, 3. maj
Od Rovanjske do Gorenjske - 348km
*** Jadranska magistrala ***
Zadnji dan nas čaka le še klasičen transfer do doma. Skupaj se zapeljemo po jadranski magistrali, se na hitro ustavimo v Karlobagu, na koncu še v Senju.
Mirno morje v Karlobagu
‘Jadranka’ je, kot se za vikend spodobi, polna, predvsem slovenskih motoristov. Tukaj še zadnjič sedemo vsi skupaj in si privoščimo kavo, ter Cedevito. Od nas se poslovita naša štajerca, katerima je hitrejša pot do avtoceste in mimo Zagreba. Ostali za pot proti Sloveniji izberemo zavito cesto čez Delnice in Kočevje. Postanemo že dodobra lačni in se, kot zadnji postanek, ustavimo v gostišču v Ribnici, nato pa vsak po svoje, domačim v objem.
Teh osem dni našega potovanja je minilo, kot bi mignil. Saj veste kako je, ko se imaš lepo, kajne? Vreme je bilo fantastično, družba še bolj, videli pa smo veliko novega in lepega. Tako je, ko se na turo ne greš samo vozit, ampak si vzameš čas tudi za kakšen ogled. Pred leti mi je nekdo dejal, da “se gre vozit, ne pa firnke gledat”. To dejstvo za nas nikakor ne velja. Bi bilo kar žalostno, celo sramotno iti tako daleč od doma in videti le cesto in bencinske črpalke, mar ne?