Dolomiti - julij 2025

Spet je tukaj julij in z njim naše vsakoletno pohajkovanje po Dolomitih. Poleg samih Dolomitov imamo v načrtu tudi vožnjo proti zahodu in s tem tudi vožnjo preko prelazov Gavia in Stelvio. Sem že kar malo nehala šteti, kolikokrat smo že bili v Dolomitih, a je vsakič drugačna in edinstvena izkušnja. Drugačno vreme, druga ekipa, drugače speljana trasa,... Skratka, Dolomitov se enostavno ne da naveličati.

Četrtek, 10. julij
Od Gorenjske do Arabbe - 310km

*** Passo Mauria *** Lago di Misurina *** Passo Tre Croci *** Passo Giau *** Passo Fedaia *** Passo Pordoi ***

Zberemo se v Radovljici, na že ustaljenem mestu. Med pitjem kave predebatiramo današnji plan, postavitev na cesti, potek trase, načrtovane postanke, itd.  Za prečkanje Gorenjske izberemo regionalno cesto, zaradi točenja goriva se na hitro ustavimo še v Ratečah. Na mejnem prehodu mi italijanski policist samo nakaže, če smo skupaj, jaz mu pokimam, on pa le pomaha, naj se odpeljemo naprej. Naslednji postanek opravimo že tam, kjer se cesta odcepi proti dolini Rezije (Resiutta). Malce se pretegnemo in poskrbimo za hidracijo. Moram reči, da so temperature kar prijetne, niti ni kakšne hude vročine. Prvi prelaz, ki ga osvojimo je Passo Mauria s svojimi 1.298 m.n.v. Tu naredimo drugi postanek in si iz kovčkov privoščimo še hitro malico. Škoda, da na tem prelazu ni lokala, ki bi obratoval. Sicer razgleda ravno ni, ampak je pa priljubljena destinacija med motoristi. Kako ne bi bila, asfalt po večini je nov in grob, cesta pa ravno prav vijugasta, odlična za polaganje ovinkov.

^{Passo Mauria}

^{Med spustom s prelaza Mauria ujamemo še eno skupino slovencev}

S prelaza se spustimo v dolino reke Piave in nadaljujemo ob reki Ansiei, ki tvori tudi jezero Santa Caterina.

^{Jezero Santa Caterina}

Po dolini se vozimo le kratek čas, cesta proti jezeru Misurina se namreč prične vztrajno vzpenjati. Ob jezeru se ustavimo, da si tudi ostali privoščimo sendvič in gremo na pijačo.

^{Jezero Misurina}

Gneča tukaj je skozi leta vse večja in večja. Vzpon čez manjši prelaz Passo Tre Croci in spust skozi Cortino d’Ampezzo.

^{Spust v Cortino...}

^{...in vzpon proti Pocol-u}

Vstopamo v najlepši del Dolomitov in se peljemo proti najlepšemu prelazu - Passo Giau.

Prometa je kar nekaj in na vrhu komajda dobimo prostor za parkiranje naših devetih motociklov. Tukaj pa naredimo tisti zaresni postanek, se malo sprehodimo, na koncu pa, kot skupina, sedemo na teraso tamkajšnje koče in si naročimo kavo. Prav prijetno poklepetamo in se nasmejimo. Vreme super, temperature ravno prave, da o razgledih niti ne govorim... Če je to trpljenje, naj kar traja!

^{Passo Giau}

Med debato prijatelje opozorim na radar, mimo katerega se bomo peljali. O tem radarju neprestano pišejo motoristi in priznam, tudi jaz sem pred leti že naletela nanj. Stoji na ravnini med eno in drugo serpentino, takorekoč na enem redkih mest, kjer je mogoče prehitevati, omejitev pa je nastavljena na 50km/h. Mimo radarja se peljemo kulturno, v koloni in strogo po omejitvi. Do Passo Fedaia nas čaka slaba ura lepe panoramske vožnje.

^{Proti prelazu Fedaia}

^{Tukaj se narava kar igra z barvnimi kontrasti}

Kot vedno se ustavimo na jezu na vrhu prelaza in občudujemo okolico. Proti jugu imamo pogled na ledenik na Marmoladi, proti severu pa pogled na zelen gorski greben med prelazoma Fedaia in Pordoi.

^{Ledenik na Marmoladi}

^{Gorski greben med prelazoma Fedaia in Pordoi}

Jezero Fedaia ima tokrat skoraj pol manj vode, kakor običajno.

Spustimo se v, s turisti nagneten, Canazei. Stežka se prebijemo do bencinske črpalke, a tako je v Dolomitih, moraš imeti kar nekoliko preračunano, kje boš tankal. Tudi na črpalkah je treba biti pozoren, saj je običajno ena vrsta točilnih postaj samopostrežna in cenejša, v drugi vrsti pa ti bencin natoči tamkajšnji zaposleni, cena pa je 20 centov na liter višja. Natočimo polno in jo mahnemo nazaj v hrib, na prelaz Pordoi.

^{Zahodna stran prelaza Pordoi}

Na vrhu se za kratek čas ustavimo in uživamo ob razgledu na dolino Arabbe.

^{Vzhodna stran prelaza}

^{Piz Boe}

Hotel nas tokrat čaka že kmalu na začetku Arabbe. Motorje parkiramo v garažo hotela, se uredimo in odidemo na našo klasično lokacijo na večerjo in pivo. Večer nam mine ‘za tren oka’.

Petek, 11. julij
Od Arabbe do Bormia - 280km

*** Passo Falzarego *** Passo Valparola *** Passo Gardena *** Passo Sella *** Ora *** Passo Mendola *** Passo Tonale *** Passo Gavia ***

Obeta se čudovit dan s čudovitim vremenom. Na to nakazuje že jutranji pogled z balkona.

^{To pa je jutranji razgled}

Takoj za dobro jutro nas čaka, zdaj že nekoliko oblačen, vzpon na prelaz Falzarego, nadaljujemo čez naslednji, manjši prelaz Valparola in zatem prevozimo še preostanek Sellaronde.

^{V smeri Falzarega}

^{Tadva kamiona si želimo pehiteti še preden pridemo do serpentin}

^{Nenavadni oblaki proti Falzaregu}

^{Passo Falzarego}

^{S prelaza Falzarego se povzpnemo še naprej proti Valparoli}

^{Sam vrh Valparole ni nič kaj posebnega...}

^{...je pa zato bolj atraktiven spust proti La Villi}

^{Zaradi prihajajočih olimpijskih iger se odvijajo mnoga dela na cesti}

Na Poti na prelaz Gardena imamo kar gnečo, prehitevanje pa nam še dodatno otežujejo vse pogostejše policijske kontrole. Tu se lahko zahvalimo večini nasproti vozečih motoristov, ki nas na kontrole še pravočasno opozorijo s tapkanjem po svojih čeladah (mednarodni znak med motoristi za: “pazi, policija!”). Na prelaze imamo navado, da se peljemo vsak po svoje, na vrhu pa se počakamo. In glej ga zlomka, ko pridemo do vrha tega prelaza, eden od naših manjka. Kakopak, prehiteval je na neprimernem mestu in ustavila ga je policija. Tako to je, vsaka šola nekaj stane. Seveda ga počakamo in se na koncu pošalimo, da bo danes dal za rundo. V kolikor koga zanima, za prehitevanje na neprimernem mestu je plačal 60€ kazni.

^Upsi

^{Tudi čez prelaz Gardena je cesta na novo asfaltirana}

Do naslednjega prelaza Sella ni več daleč, zato se tja odpravimo lepo v koloni. Na vrhu se zopet ustavimo, se pofotkamo, prija pa že tudi druga jutranja kava.

^{Passo Sella}

Spustimo se v Canazei in se s tem poslovimo od osrčja Dolomitov. Skozi dolino Fasse nadaljujemo do Moene in naprej do prelaza, ki to pač ni, Passo di San Lugano. Na drugi strani se ustavimo na serpentini, s katere imamo čudovit razgled na dolino Adiže in njene sadovnjake in vinograde.

Na tej točki se vedno pričnemo slačiti, ker iz te doline kar puhti vročina.

Na drugi strani doline se nato povzpnemo na prelaz Mendola. No, kdor želi, si tukaj lahko da duška. Prijatelj mi na vrhu reče: “Vau, kakšen asfalt, brez lukenj, brez zalivk, kot bi nekdo ‘tepih’ položil”. Razgledov tu sicer ni, ker se večinski del ceste vije skozi gozd, ampak je pa vožnja pravo doživetje zaradi lepo speljanih zavojev in kvalitetnega asfalta.

Tudi na samem vrhu ni razgledov, se pa zato posedemo v lokal in se malce okrepčamo.

^{Vrh prelaza Mendola}

Nadaljujemo našo pot med vinogradi in sadovnjaki, skozi Fondo in mimo jezera Santa Giustina.

^{Jezero Santa Giustina}

V dolini pod prelazom Tonale se na hitro ustavimo in natočimo gorivo.

^{Vzpon proti prelazu Tonale}

Na prelazu sledi hiter postanek ob tabli in vojaškem spomeniku, klasika. Tu se zopet nekoliko topleje oblečemo, temperature bodo vse nižje, nadmorska višina pa vse višja.

^{Na prelazu Tonale}

Skozi Ponte di Legno nadaljujemo na prelaz Gavia. Na tej cesti je vsekakor treba imeti oči na pecljih, saj je zelo ozka, serpentine pa ostre in nepregledne. A za nas je to mala malica!

^{Že malce širši motor tukaj zasede celo cesto}

Večer nam nudi čudovito panoramo, kjer se sonce igra z oblaki. Kar nekajkrat sem se peljala že čez ta prelaz, a nikoli še ni bilo takšne romantične panorame, kot tokrat.

Na vrhu malce neprijetno piha, tudi ohladilo se je, zato se samo na hitro ustavimo.

Spust v Bormio poteka brez posebnosti, tudi tu se peljemo vsak po svoje in po svojih zmožnostih. S prijateljico morava na neki točki nekoliko počakati, ko s pašnika čez cesto ženejo čredo krav.

^{Pred avtomobilom krave prečkajo cesto}

^Sant'Antonio

Tudi v Bormiu nas hotel čaka kmalu na začetku mesta. Parkiramo motorje in se razpakiramo, nato pa se sprehodimo do starega mestnega jedra in si poiščemo picerijo, v kateri bomo večerjali. Po večerji se sprehodimo čez glavni trg. Tukaj se pa dogaja. Na pokritem delu trga igra glasba in, če pravilno razberemo, se predstavlja neka plesna skupina. Na plesišču se izmenjujejo in plešejo vse od tanga do tradicionalnih plesov.

^{Dogajanje v centru Bormia}

Pred hotelom še malce poklepetamo, nato pa vsak v svojo toplo posteljo.

Sobota, 12. julij
Od Bormia do Innerwalten - 280km

*** Passo dello Stelvio *** Lago di Resia *** Pillerhohe *** Timmelsjoch *** Top Mountain Motorcycle Museum ***

Jutra v Bormiu znajo biti zares čudovita. Predvsem čudovit je nato prvi vzpon direktno proti Stelviu. Prazna cesta, sveže jutranje temperature, vrhove gora pričenjajo osvetljevati sončni žarki.

Le mi, cesta……… in spet policijska kontrola. In koga spet ustavijo? Kakopak, spet istega, kakor na prelazu Gardena. Tokrat naleti le na kontrolo prometa.

Na vrhu se počakamo in se potem odpeljemo še višje, do koče Tibethütte, od koder je vedno tako lep razgled na famozne serpentine Stelvia.

^{Proti vrhu prelaza se počasi pričenjajo vzpenjati skupine motoristov}

^{Pogled na serpentine še z druge perspektive}

Temperature so še sveže, a tudi to je čar višjih gorskih prelazov. Ko se s prelaza spuščamo, nasproti prične prihajati že kar nekaj prometa in predvsem kolesarjev.

Po vseh 48 serpentinah, ki tvorijo vzhodno stran prelaza, se spustimo do Prada, tam pa zavijemo levo proti prelazu Resia.

^{Mesto Glorenza}

Vmes opravimo še postanek ob istoimenskem jezeru, kjer iz gladine jezera stoji cerkveni turn, kot spomin na vas, katero je bilo potrebno zaradi umetno zajezenega jezera, porušiti.

Privoščimo si kavo in pa hitro malico - nekateri hot-dog, drugi le ocvrt krompirček. Kmalu zatem prečkamo italijansko-avstrijsko mejo. Naprej od Naudersa rekonstruirajo cesto in moramo nekaj minut čakati na semaforju. Lani septembra se tukaj nismo mogli niti peljati, ker je bila popolna zapora in je bil ves promet preusmerjen na vzporedno cesto po švicarski strani.

V dolini še zavijemo na bencinsko črpalko in natočimo polne rezervoarje, potem pa se spet odpravimo v višave, na Pillerhöhe. Sprehodimo se do razgledne ploščadi Gachenblick. Stojimo nad drevesnimi krošnjami in opazujemo dolino reke Inn s pripadajočimi naselji. 

^{Razgledna ploščad Gachenblick}

^{Spust s Pillerhöhe}

Ne smemo se zadržati predolgo, saj imamo danes v načrtu še obisk muzeja motociklov na Timmelsjochu, ki je odprt le do 17:00. Do tja nas cesta vodi skozi dolino Ötztal. Lepa dolina, katere glavni kraj predstavlja, med adrenalinskimi navdušenci izjemno priljubljen, Sölden.

^Ötztal

Za ogled muzeja imamo na voljo še eno uro, zato se nekoliko podvizamo. Muzej si ogledamo, na koncu pa si privoščimo še kavo na sončni terasi tamkajšnje restavracije.

^{Pozno popoldan pred muzejem tudi ni več gneče}

^{Pogled proti Ötztalu}

Sonček, brezvetrje, lepa panorama, ja, tukaj je prav idilično. Cesta preko prelaza je plačljiva. Fino je, ker lahko plačam za vse naenkrat in se ni treba vsakemu posebej ustavljati na rampi in kolebati s plačilom.

Na hitro se ustavimo še na samem vrhu prelaza, ki je hkrati tudi meja med Avstrijo in Italijo.

Spust v dolino Passiria je prav tako čudovit. Na vrhu je cesta še nekoliko poškodovana, a nas to ne gane kaj dosti, lahko vsaj uživamo v razgledih.

Za samo vožnjo je najlepši spodnji del, kjer dinamična, lepo asfaltirana cesta vodi skozi gozd. V San Leonardu zavijemo levo, nazaj v hrib, proti prelazu Jaufenpass. Nekaj kilometrov pod vrhom prelaza nas čaka tokraten hotel. No, ni ravno hotel, je pa prikupno, družinsko gostišče s prenočišči in restavracijo. Na prejšnjih potovanjih smo se tu ustavili že kar nekajkrat in gostitelji so nas vedno veseli. Gre za Gasthof Innerwalten. Še zadnji večer se raztovorimo in privoščimo skupno večerjo, ter seveda pivo. Naj tudi tokrat omenim, da je hrana tu res odlična.

Nedelja, 13. julij
Od Innerwalten do Gorenjske - 330km

*** Jaufenpass *** Passo Stalle ***

Tokrat se prebudimo v megleno jutro, kar je v teh krajih dokaj običajno. Nimamo se kaj pritoževati, smo imeli pa prejšnje dni zato toliko lepše vreme. Na tako megleno jutro ob zajtrku prija že skodelica čaja. Pogled na radarsko sliko padavin nam pove, da bomo danes mogoče naleteli na kakšno krajevno ploho, a ne bo nič kritičnega. Skozi meglo proti vrhu prelaza se prebijamo zanašujoč na navigacijo.

Na vrhu nas pozitivno preseneti nekdanja koča, ki so jo očitno čez zimo popolnoma prenovili. Kaj prenovili, staro so porušili, na novo pa postavili nekakšno ‘zemljanko’, ki se lahko pohvali tudi z dvoetažno teraso.

Mi se tokrat pogrejemo v notranjosti, zunaj pa ta čas iz megle prične deževati. Zopet preverjamo radarsko sliko padavin. Kdor želi, se lahko obleče v dežno opremo, tukaj vsak presoja sam.

S prelaza le speljemo v rahlem dežju, nato se vreme prične popravljati, med Vipitenom in Bressanone se nam pa zopet prikaže sonček. Kdor se je na prelazu oblačil v dežjaka, se tu zopet slači. Za čas našega postanka na bencinski črpalki, promet postaja vse gostejši. Vožnja do Brunecka je je zato kar malo mučna, a to tukaj moramo vzeti v zakup, tukaj je vedno gneča.

Imamo srečo, da kmalu zavijemo levo v dolino Anterselve.

Ob vznožju ceste na prelaz Passo Stalle nas ustavi semafor, na katerem 45 minut sveti rdeča luč, 15 minut pa zelena. Cesta na prelaz je ozka, zato je bila to najlažja rešitev za ureditev prometa. Na zeleno luč čakamo le 10 minut, nato pa gas po ozki in strmi cesti.

Na vrhu naredimo krajši postanek za kakšno fotografijo, sendvič, wc,... Medtem se z desne strani hribov nad dolino začnejo valiti nevihtni oblaki.

Hitro se odpravimo proti Lienzu. Vmes že ujamemo nekaj kapelj, ki sicer niso omembe vredne. V Lienzu se zopet ustavimo in odpiramo radarsko sliko. Dobro smo jo odnesli, nebo za nami se je kar zaprlo.

Sledi dolgočasen transfer čez Koče-Muta in Korensko sedlo do Slovenije. Pred vzponom čez Korensko sedlo se nam prikaže celo mavrica.

V Kranjski Gori naredimo postanek za zadnje skupno kosilo, se poslovimo in se nasmejani, ter polni lepih vtisov razidemo.

Marsikdaj me kdo vpraša: “pa ni nič preveč ljudi takole v skupini, pa vseskozi se moraš nekomu prilagajati glede postankov, točenja goriva, hitrosti…?”.
Veste kaj? Prav nič od tega ni težko, ko imaš ob sebi tako prijetno, vselej nasmejano skupino, kar je ta vsekakor bila! Ko ob povratku domov slišiš komentar: “družba, po teh štirih dneh sem dobila občutek, kot, da se poznamo že pol življenja”, potem veš, da imaš ob sebi dobre ljudi!