Dolomiti - september 2024
Jesenski Dolomiti. Ni več gneče, ni več avtodomov, temperature so spet prijetnejše, pogled na že zasnežene gore pa dih jemajoč. Seveda je vse skupaj užitek, če se tudi z vremenom lepo izide. Pri Dolomitih je vreme še toliko bolj nepredvidljivo. Da resnično gremo na ta izlet, smo zares odločeni šele dva dni pred odhodom. Kolikšen bo mraz, koliko bo dežja, ali nam bo v nedeljo žal, da smo sploh šli? To bomo pa še videli.
Četrtek, 19. september
Od Gorenjske do Innerwaltna - 340km
*** Passo Furcia - 1789m.n.v. *** Passo delle Erbe - 1987m.n.v *** Jaufenpass - 2094m.n.v ***
Običajen dan za začetek ture, le vreme je še nekoliko nepredvidljivo. Doma natovorim motor, ga vžgem in.......motor nima moči. Motor mi je na ta način že zatajil na letošnji turi po Romuniji, a takrat smo ga po nekakšnem naključju spravili v red. Tokrat takšne sreče nimam in kličem Matevža, on pa nemudoma pride do mene s testerjem, da poskusi rešiti situacijo. Po desetih minutah moj motor spet normalno teče in lahko kreneva na pot. Za vodenje skupine na pomoč priskočita Jure in Bojan. Njima so te ceste že tako domače in jima to ne predstavlja težav. Midva pričneva loviti skupino, ustaviva se le za tankanje v Kranjski Gori in že šibava dalje. Prične že tudi deževati, a midva se ne ustavljava. Z Juretom sem vseskozi na vezi, pravi, da so se oni ustavili in oblekli v dežno opremo. Zaradi tega midva pridobiva na času. V kavarno v Koče-Muta prispemo z le 10-minutnim zamikom. Skupina je kljub muhastem vremenu nasmejana. Med kavo preverjamo radarsko sliko padavin in se odločimo, da traso prilagodimo glede na pot deževnih oblakov. Peljemo skozi Lienz in Sillian, naslednji postanek pa naredimo v Dobbiacu. Z bencinske črpalke vidimo v vse smeri neba in, kot kaže, je s padavinami za danes konec. Spijemo kavo, sedem na motor in ponovi se jutranja okvara. Tokrat motorja žal ne spravimo več v red, skupino pošljem naprej, jaz pa počakam avtovleko, kaj pa mi drugega preostane... Mehanik, ki mora potrditi okvaro, prispe presenetljivo hitro, v slabi uri. Motor pogleda, priklopi na tester in vidi, da mu res ni več pomoči. Aja, odpovedal pa je senzor na ročici za plin, kar je menda kar pogost pojav na BMW motorjih. V kolikor motor ni več v garanciji, je cena nove ročice menda okoli 250€ (v vednost, če se to še pri kom pojavi).
Zjutraj sta bili napaki še dve in se je motor dalo spraviti v red, zdaj pa žel ne gre več.
Avtovleka prispe pet minut po tem, ko jo pokliče mehanik.
Mojemu motorju lahko samo še zaželim 'bon voyage' in pomaham v slovo.
Poberem svoje stvari in pokličem Matevža, da pride nazaj pome. Pove, da so s skupino že prevozili prelaz Furcia, pravkar pa se nahajajo pod prelazom Erbe. Tukaj fotke za potopis prispeva Bojan.
S skupino se ustavi, preda nadaljnja navodila Juretu in Bojanu in odide nazaj pome. Iskreno, kar strah me je kako se bom štiri dni vozila kot sopotnica po relativno zahtevnih cestah. Niti jaz, niti Matevž nisva vajena vožnje v dvoje, a kaj mi je drugega storiti, nočitve imam že plačane, druženja s to nasmejano skupino pa se veselim. Za pot do Vipitena ubereva kar avtocesto in s tem spet pridobiva nekaj časa. Za povrh se tudi tako še najlažje pričneva privajati na vožnjo v dvoje.
Skupina se po tej dolini pelje po vzporedni regionalni cesti. Prvo skupno gorsko cesto prevoziva čez Jaufenpass. Skupina se je tukaj ustavila (foto: Bojan), midva pa peljeva samo čez.
Nastanitev nas čaka tik pod prelazom. Skupina se ravno raztovarja z motorjev, menda so prispeli le kakšnih 10 minut pred nama. Na tole najino natovarjanje in raztovarjanje se bova mogla še privaditi. Vsi smo praktično cel dan vozili v dežni opremi, sicer bolj za vsak slučaj, zato kar prija stopiti pod toplo prho. Nastanjeni smo v gostišču z restavracijo in sobami, zato se na večerjo odpravimo kar v copatih. Po večerji se še malo podružimo v skupnem prostoru. Lahko bi igrali tudi pikado, če ne bi bil ta že zaseden, ampak, imamo pa s sabo vsaj karte za remi.
Petek, 20. september
Od Innerwaltna do Bormia - 250km
*** Timmelsjoch - 2474m.n.v. *** Top Mountain Motorcycle Museum *** Pillerhöhe - 1558m.n.v. *** Norbertshöhe - 1405m.n.v. *** Reschenpass - 1504m.n.v. *** Reschensee *** Passo dello Stelvio - 2757m.n.v. ***
Prebudimo se v lepo, suho, a hladno jutro.
Po zajtrku se spustimo skozi San Leonardo in Passiria, nato pa v hrib, na prelaz Timmelsjoch. Do vrha prelaza se peljemo lepo vsak po svoje, saj tako lahko vsak po svoje ustavlja in fotografira.
Ne hitimo kaj preveč, muzej motociklov na avstrijski strani se namreč odpre komaj ob 10:00. Najlepša panorama se nam prikaže med vožnjo od samega vrha prelaza, pa do muzeja motociklov, to je natanko 7 kilometrov dolg spust po dolini ob potoku Timmelsbach.
Lahko izpostyvim, da je edina prednost tega, da se tokrat vozim kot sopotnica to, da lahko vseskozi med vožnjo fotografiram. Zaradi prostorske stiske sem bila primorana fotoaparat pustiti v kovčku svojega motocikla, so pa fotografije s telefonom tudi kar sprejemljive kvalitete. Kot vemo, imajo Avstrijci skoraj vse alpske ceste plačljive in cesta s Timmelsjocha proti dolini Ötztal ni nobena izjema. Cestnina za motor znaša 17€, plača se jo pa ob samem muzeju motociklov. Pri muzeju se seveda ustavimo in si ga tudi ogledamo. Preizkusimo tudi njihovo novo pridobitev - simulator vožnje.
Simulator vožnje.
Po ogledu, na sončni terasi tamkajšnjega lokala še spijemo kavo, nato pa jo mahnemo proti dolini. Kamorkoli se obrnemo, lahko opazujemo lepe zasnežene gore, skratka čudovito.
V dolini reke Inn se le za kratek čas priključimo na glavno cesto. Kmalu tako zavijemo nazaj v hrib, proti manjšem prelazu Pillerhöhe. Sprehodimo se do razgledne ploščadi Gachenblick. Ogled je brezplačen, za motoriste pa je urejeno posebno parkirišče. Ploščad se razprostira visoko nad drevesi in nudi čudovit pogled na, s snegom posute, Tirolske Alpe.
Še lepši razgledi nas spremljajo ob spustu nazaj v dolino reke Inn.
Tudi s 'selfie' kamero nastanejo zanimive fotografije.
Vračamo se nazaj proti Italiji in kmalu nas preseneti tabla, da je cesta med Pfundsom in Naudersom zaradi del zaprta. Obvoz nas pelje preko manjšega dela Švice (le 6 kilometrov), nato pa preko majhnega prelaza Norbertshöhe nazaj v Avstrijo, čez 12 kilometrov pa se že znajdemo na Italijanski meji.
Na levem bregu reke Inn je Avstrija, na desnem pa Švica.
Pogled na Nauders
Ta odsek odvozimo v dokaj gostem prometu, saj vsi koristimo en in isti obvoz. Samo na hitro se ustavimo še ob cerkvici na jezeru Resia. Ciljamo na to, da smo čimprej na Stelviu, saj se napoveduje poslabšanje vremena.
Nekaj minut zatem že drvimo proti prelazu Stelvio. Cesta je prazna in vožnja je pravi užitek. No, še večji užitek bi bil, če bi se lahko peljala normalno s svojim motorjem. Na vrhu se ustavimo za kake pol ure, kdor želi, se lahko zapelje do Tibet Hütte po lepši razgled.
Moj tokratni prevoz
Vreme postaja vse slabše in ravno, ko se pripravljamo na odhod, prične padati ledeni dež. Ko pripeljemo do četrte serpentine, vse skupaj že poneha, do Bormia pa se oblaki že dodobra razkadijo.
Motorje parkiramo v garažo pod hotelom. V hotelu zasledimo že tudi reklame, ki napovedujejo, da bo Bormio tudi eno od prizorišč zimskih olimpijskih iger leta 2026. Na večerjo se peš odpravimo v staro mestno jedro v vnaprej rezervirano picerijo.
Sobota, 21. september
Od Bormia do Arabbe - 270km
*** Passo Gavia - 2621m.n.v. *** Passo Tonale - 1883m.n.v. *** Passo della Mendola - 1362m.n.v. *** Passo Palade - 1518m.n.v. *** Passo Costalunga - 1752m.n.v. *** Passo Sella - 2218m.n.v. *** Passo Gardena - 2136m.n.v. *** Passo Campolongo - 1875m.n.v. ***
Tudi današnje jutro ni nič kaj toplejše. Nakup motoristične opreme s termo podlogo se nam še kako obrestuje. Proti prvem prelazu moramo biti še posebej previdni, saj je cesta mokra in samo vprašanje časa je, kdaj bomo naleteli celo na kakšen poledenel odsek.
Malo pod vrhom Gavie srečamo tudi nekaj krav, ki se sprehajajo po- in ob cesti.
Na vrhu je poleg nas še nekaj motoristov in kolesarjev. Vreme je vse bolj in bolj sončno in pa predvsem topleje.
V dolino z mestom Ponte di Legno se spustimo eden in po eden, vsak po svojih zmožnostih. Cesta je ozka in nevarna, počasi na prelaz prihaja tudi vse več prometa.
Naslednji prelaz je Passo Tonale. Nasproti tamkajšnjega vojaškega spomenika sedemo na sončno teraso lokala in si privoščimo kavo.
V naslednjih 40 kilometrih se cesta rahlo, a vztrajno spušča.
Jezero Santa Giustina
Preko Fonda se povzpnemo do prelaza Mendola. Tam sledi šok. Nasprotna stran prelaza je zaprta zaradi kolesarske dirke, na vrhu pa je gneča zaradi tega nepopisna. Naredimo hiter postanek in medtem poiščemo alternativno pot do našega cilja. Obvoz nam nekoliko podaljša današnjo traso, ampak je ta rešitev vsekakor boljša, kot pa čakanje do 17:00, ko naj bi se cesta odprla. Moramo se vrniti nazaj do kraja Fondo, tam pa zaviti desno proti prelazu Palade. Na vrhu se ne ustavljamo, saj ni kakšnega ekstra razgleda.
Nam pa zato lepše razglede nudi spust v dolino.
V dolini se malo pred Bolzanom ustavimo na bencinski črpalki. Potrudimo se, da se karseda dobro izognemo Bolzanu, saj se v mestu naša kolona lahko hitro razbije.
Dolina Val d'Ega nas popelje do prelaza Costalunga. Tu zopet izkoristim mojo tokratno vlogo sopotnice. Ob jezeru Carezza namreč ni možen hiter postanek - praviloma je potrebno parkirati v parkirni hiši, plačati parkirnino, nato pa se šele lahko odpraviš do jezera skozi podhod. No, mene moj prevoz odloži dejansko tik ob jezeru, on pa za čas mojega fotografiranja obrne motocikel, da lahko nato čimprej kreneva dalje.
Če bi se pa še oblaki umaknili, bi bilo pa že prav kičasto.
S preostankom skupine smo dogovorjeni, da se počakamo na vrhu prelaza.
Ustavimo se le na hitro, ker nas danes čakajo še trije prelazi, od tega dva precej lepša od tega. Spustimo se v dolino Val di Fassa in se preko Canazei odpeljemo do ovinkaste "Sellaronde". Na prelazu Sella stojimo nekoliko dlje. Tako lahko vsi v miru pofotkamo pogorje Sassolungo, nakupimo spominke, na koncu pa si še naročimo kavo. Spijemo jo notri, saj se zunanje temperature že pričenjajo spuščati.
Dogovorimo se, da se prosto peljemo do prelaza Gardena. Ampak ta večer so naši načini vožnje tako usklajeni, da peljemo kar lepo v koloni. Enostavno uživamo v tej, že večerni vožnji, po dejansko praznih cestah.
Pod zadnjimi zavoji na Gardeno moramo malce počakati, ker cesto popravljajo in jo izmenično zapirajo.
Na Gardeni se vseeno ustavimo za kakšno fotografijo, nato pa preko Colfosca v Corvaro.
Corvara je običajno natrpana s turisti, a tokrat je vse lepo in mirno. Temu bi lahko rekli jesenska, izvensezonska idila. Prečkamo samo še prelaz Campolongo in že smo v Arabbi, pred našim današnjim hotelom. Družba je tako prijetna, da se, še preden gremo do svojih sob, usedemo v hotelskem lokalu in si naročimo pivo. Za konec odidemo še do Arturja in Myriam na pico in pivo.
Nedelja, 21. september
Od Arabbe do Gorenjske - 315km
*** Passo Pordoi - 2239m.n.v. *** Passo Fedaia - 2057m.n.v. *** Passo Giau - 2236m.n.v. *** Cortina d'Ampezzo *** Passo Tre Croci - 1809m.n.v. *** Lago di Misurina *** Passo Mauria - 1298m.n.v. ***
Ali je res že zadnji dan? Ja ne no, mi smo se ravno 'ogreli'... Za dobro jutro že takoj zapeljemo na prelaz Pordoi. Še zadnji prelaz v skupini 'Sellaronda'. Te jutranje vožnje so pravi užitek.
Gor se samo na kratko ustavimo, malo poklepetamo, in že se spet spuščamo v Canazei.
Na krožišču v Canazei se obrnemo proti prelazu Fedaia. Vrh prelaza je hkrati tudi jez in prav tam se tudi ustavimo. Nivo vode je tokrat, za spremembo, precej višji, kot običajno. Ravno to pa nam ponuja tudi popolne pogoje za fotografiranje. Kar malce stežka sedemo na motorje po tem prizoru, saj bi najraje kar obsedeli in enostavno uživali.
Pogled proti Marmoladi
V dolini, v kraju Caprile, še zavijemo proti prelazu Giau - enemu najlepših prelazov tod okoli.
Na vrhu se že dela gneča, razumljivo, lepa in sončna nedelja je. Na terasi koče se posedemo na sonce in si naročimo prvo današnjo kavo (seveda poleg tiste jutranje). Prav škoda se je že odpraviti proti domu, vreme je fenomenalno, ceste tudi, da o družbi sploh ne govorim. Štirje gorenjci, štirje štajerci in pa en notranjec, skratka družba z vseh vetrov. Tudi tokratni vozni park je precej raznolik: 4x Honda, 1x Kawasaki, 1x Can Am, 1x KTM in 2x BMW (od tega eden že v Sloveniji v depoju AMZS).
Pod prelazom sta kljub manj obljudeni jesenski sezoni, še vedno postavljena dva fotografa, ki fotografirata motoriste, kolesarje in voznike s športnimi avtomobili. Tokratne fotografije pa iz principa ne bom naročila, sama sebe res ne poznam kot sopotnico.
V dolini na 'T križišču' lahko zavijemo levo proti prelazu Falzarego, ali pa desno proti Cortini d'Ampezzo. Mi zavijemo desno, žal se moramo vrniti domov.
V bližini Cortine poteka srečanje 'Fičkotov'. Tile še čakajo, da jim redarji zaprejo cesto, veliko pa se jih je že odpeljajo pred nami.
Cortino samo prevozimo, prav tako tudi naslednji manjši prelaz Tre Croci. Ustavimo se šele ob jezeru Misurina. Kako priročna je tista restavracija povsem na koncu jezera, kjer so parkirni boksi samo za motoriste.
Posedemo se za mizo, tukaj nam bo prijalo že kaj prigrizniti. Naročimo si par razrezanih pic. Ravno toliko, da nekoliko potešimo lakoto, a ne toliko, da bi bili konkretno siti. Saj veste, ko se motorist najé, pade koncentracijo, prične se nam dremati in na cesti hitro pride do kakšne nevšečnosti.
S spustom v dolino Auronza se poslavljamo od Dolomitov. Kot zadnjega od prelazov na tem izletu odpeljemo še Passo Mauria. Cesta je lepa, po večini na novo asfaltirana in pa, kar je najbolj pomembno, brez kakšnih nedeljskih voznikov. Na prelazu ni ne lokala, ne razgleda, a kljub temu opravimo postanek, da se malo pretegnemo. Sedaj na čaka le še transfer do doma. Kot skupina se zadnjič ustavimo na Bili. Tukaj nas zapušča Konrad, ker ima od tu precej boljšo prometno povezavo do Postojne. Ostali krenemo proti Gorenjski. Poslovimo se v Moby Dicku na Črnivcu.
Na tej turi smo prestali marsikaj. Od slabe vremenske napovedi, do odpovedi nekaterih udeležencev, posledično pa tudi same organizacije nočitev. Zopet smo na lastni koži lahko občutili, kako nepredvidljivo je lahko vreme v visokogorju - tokrat, za spremembo, v POZITIVNO smer. Predvsem pa smo se naučili kako ravnati v primeru okvare. Kako skupini omogočiti čim bolj nemoteno vožnjo in prihod v hotel (hvala Jure in Bojan!) in kako samo turo sploh nadaljevati. Za naju z Matevžem pa je bila največja preizkušnja ravno vožnja v dvoje. Tega ni vajen nobeden od naju. Kot edino prednost lahko tukaj omenim le to, da sem zaradi vožnje kot sopotnica pridelala ogromno fotografij z lokacij, kjer se ni možno ustavljati. Po tej izkušnji tudi bolj spoštujem sopotnice - jaz sem se naveličala že samega natovarjanja in raztovarjanja. Tudi dejstvo, da pri vožnji nisem odvisna sama od sebe, me kar malo plaši.