Alpe - avgust 2025
Le komu od motoristov ni v veselje vožnja po zavitih gorskih cestah z nadvse slikovitimi razgledi? Seveda, nekoga bolj veselijo širše in uglajeno zavite ceste, spet drugega ozke in strme ceste s 180° serpentinami. Francoske in Švicarske Alpe so prava poslastica za obe kategoriji motoristov. Se mi zdi, da lahko v imenu vseh rečem, da razgledi na zasnežene gore, ledeniška jezera in slikovite alpske vasice, v našem spominu pustijo nek čaroben pečat. Tisti, ki me poznate, veste, da se na nekoliko daljše ture rada kar se da dobro pripravim. Tudi ta tura je ena od njih. Traso skrbno začrtam že tekom zime, prav tako dovolj zgodaj rezerviram tudi hotele, nato pa nastopi nestrpno čakanje na dejanski odhod.
Sobota, 23. avgust
Od Nove Gorice do Cunea - 610km
Ko gremo na neko bolj oddaljeno destinacijo, je smiselno en dan reskirati za transfer do tja. Vsi vemo, da je vožnja z motorjem po avtocesti nujno zlo, a nimamo kaj, tako vseeno najhitreje pridemo preko Italije do Cunea, ki je naše izhodišče za tokratni potep. Da pa ne prehitevam, zjutraj se zberemo na bencinski črpalki v Novi Gorici, kjer si privoščimo jutranjo kavo. Nekaj nas tja prispe že v dežni opremi, a pogled na radarsko sliko padavin je zelo obetaven. Dobre volje nam vsekakor ne manjka. Dorečemo še zadnje podrobnosti glede same vožnje v skupini in naše postavitve na cesti. Italijanska avtocesta nas vodi mimo Benetk, Verone, Piacenze in Astija do Cunea. O tej vožnji ravno ne morem dolgoveziti, avtocesta kot pač avtocesta. Ustavljamo se nekje na uro in pol, pokonci pa nas držijo kava in sendviči.
Vožnjo nam popestrijo cestninske postaje, kjer se vedno kaj zatakne. Prvega ne zazna zapornica, drugemu avtomat ne izda listka, tretjemu ob poskusu plačila avtomat noče prebrati bančne kartice. Ker je vse avtomatizirano, se vedno kje zatakne. Dosti enostavneje je tovrstne komplikacije reševati na primer na Hrvaških avtocestah, kjer za postopek plačila skrbijo tamkajšnji zaposleni. Vsaj temperature so nam naklonjene, saj ni preveč vroče.
Nasmejana druščina se že skriva v senci
Današnji dan malo stisnemo zobe, jutri se pa prične tista prava uživancija. Za zaključek dneva odidemo na večerjo v bližnjo picerijo in si ustvarimo prijeten večer.
Večerni razgled iz hotelske sobe - končno so na vidiku gore!
Nedelja, 24. avgust
Od Cunea do Briançona - 240km
*** Col de la Lombarde *** Cime de la Bonette *** Col de Vars *** Col d’Izoard ***
Prebudimo se v nekoliko oblačno jutro. Na zajtrku nam družbo delajo številne ekipe, ki sodelujejo pri organizaciji velike kolesarske dirke ‘La Vuelta’. Manjši del trase te dirke namreč pelje tudi po naši tokratni okolici. Po zajtrku se natovorimo na motorje in krenemo na pot. Nekaj časa se še vozimo po dolini, vmes zavijemo še na bencinsko črpalko. Bolj, kot se približujemo Francoski meji, lepše vreme nas spremlja.
Cel včerajšnji dan smo fantazirali o gorski panorami in končno smo jo dočakali. Za krajem Vinadio zavijemo levo na ozko gorsko cesto proti prelazu Col de la Lombarde. Cesta se v spodnjem delu hitro povzpne po ozkih in strmih dvanajstih serpentinah, nato pa nas vodi po senčni dolini proti prelazu.
Nekaj kilometrov pod samim vrhom se s čudovitim macesnovim gozdom konča gozdna meja. Ne morem opisati kako goste krošnje imajo ti macesni. Poskušamo si predstavljati kako je tu lepo jeseni, ko macesni zažarijo v ognjeno rumenih barvah.
Proti vrhu tega 2.351 metrov visokega prelaza, panoramo krasijo jezera in rožnato cvetje ozkolistnega vrbovca. Kar malo nenavadno se nam zdi, da tako lepi kraji niso nič kaj preveč turistično oblegani.
Kako idilično mesto za kampiranje
Čim na vrhu parkiramo motorje, do mene pristopi prijateljica s solznimi očmi: “Nadja, ta pot sem gor je bila pa tako lepa, da so mi tekle solze sreče. Že samo zaradi tega prelaza je bilo vredno včeraj cel dan voziti tisto avtocesto.” Njen čustven odziv še mene gane do te mere, da se mi orosijo oči. Odvrnem ji: “veš kakšni razgledi nas še čakajo, tole je šele začetek!”.
Nekaj korakov od parkirišča stoji kovinski kip kozoroga, ki ga krasijo pisani rogovi z detajli metuljev.
Manjkata le Matevž in Miha,ki se ta čas raje preganjata po makadamu
Gospod in gospa Prelog, tole fotko pa lahko dasta uokvirit ;)
Okoli stoji tudi nekaj ostankov vojaških utrdb.
Namenimo se čez francosko stran prelaza, natančneje skozi Isolo. Isola 2000 je znana po istoimenskem smučišču in pa po Tour de France.
Nadaljujemo po dolini, ob reki Tinée.
Pot po dolini ne traja dolgo, saj se kmalu pričnemo vzpenjati proti Cime de la Bonette.
Naselje vojaških barak na poti proti prelazu
Na teh prelazih se sreča mnogo zanimivih vozil
Ime sicer nosi 2.860 metrov visoka gora, okoli katere se na 2.802 metrih nadmorske višine vije cesta z enosmernim prometom. Ta cesta velja za najvišjo krožno asfaltirano cesto v Evropi in na splošno tretjo najvišjo asfaltirano cesto v Evropi. Torej, dejansko se pripeljemo na višino, le 62 metrov nižjo od našega Triglava. Vse naokoli se nam odpira pogled na pusto, skalnato pokrajino. Seveda, na tej nadmorski višini praktično ne raste več nič.
Pogled na Cime de la Bonette.
Kdor želi, se lahko sprehodi tudi do dejanskega vrha - je povsem dostopen tudi v motoristični opremi.
Z motocikli se nato spustimo nekoliko nižje in se v gorski koči ‘Buvette de la bonette’ nekoliko okrepčamo in napojimo.
Napisi na cesti pričajo o pestrem dogajanju na Tour de France
Zatem se spustimo v Jausiers. V dolini zopet ne ostanemo dolgo, saj se cesta proti naslednjem prelazu kmalu odcepi od glavne.
Povzpnemo se na, današnji dan najnižji prelaz, Col de Vars. Da ne zapostavljam njegove lepote, cesta na ta 2.108 metrov visok prelaz je prav tako izredno lepo speljana, le panorama ni tako bogata, kot na prejšnjih dveh.
Zato pa je spust proti Guillestreju toliko lepši, ko se nam na zadnjih serpentinah odpre pogled proti dolini reke Durance.
A vaju je pa mami enako oblekla?
Proti zadnjemu prelazu nas pelje cesta skozi sotesko Guil.
Cesta na 2.360 metrov visok Col d’Izoard je zelo slikovita, široka in fantastično speljana čez to čudovito pokrajino. Zgornji del pelje celo čez skalnato melišče.
Na vrhu prelaza je veliko parkirišče s prenovljeno trgovino s spominki in lokalom. Ampak, razlog za naš nekoliko daljši postanek nista trgovina in lokal, ampak izredno lepi razgledi, do katerih pridemo po krajšem sprehodu za lokalom. Na obe strani prelaza se nam razprejo razgledi na prazno in zavito cesto. Povrhu vsega nas še božajo popoldanski sončni žarki.
Še eden, ki pritegne našo pozornost
Opazite zelenega srčka desno spodaj? Narava enostavno zna!
Hotel nas čaka v pol ure oddaljenem Briançonu. Parkirišče pred hotelom je veliko, zato se mirne duše razkomotimo. Na večerjo odidemo v bližnjo italijansko restavracijo. Med odlično večerjo tudi strnemo vtise današnjega dne. Preverjamo tudi vremensko napoved in radarsko sliko padavin in presenečeni smo, da smo vse deževne oblake pustili na Italijanski strani Alp. V postelje pademo srečni in sproščeni.
Ponedeljek, 25. avgust
Od Briançona do Aoste - 255km
*** Col du Lautaret *** Col du Galibier *** Col du Télégraphe *** Col de l’Iseran *** Col du Petit Saint Bernard ***
Na balkonu hotelske sobe me pričaka pogled na sveže jutranje gore v smeri Izoarda.
Po zajtrku se primerno oblečemo, zunaj nas namreč čaka okoli 10°C. Osvežimo tudi spomin na današnji plan. Že kmalu za ‘dobro jutro’ nas čaka vzpon čez tri zaporedne prelaze. No, do dejanskega vzpona imamo nekaj kilometrov vožnje po dolini. Tukaj imamo tudi lep razgled na, tokrat že zasnežene Alpe.
Prvi izmed teh treh prelazov je 2.058 metrov visok Col du Lautaret. Ta prelaz je le nekakšen ‘prehodni’ prelaz proti tistemu glavnemu, Col du Galibier. Tukaj tudi prvič ‘z vajeti’ spustim prijatelje. Cesta je le ena, razgledi čudoviti: “ustavljajte se in fotkajte, kolikor vas je volja! Vozite previdno in po svojih zmožnostih, na vrhu prelaza se pa dobimo!” Vsi si damo duška, a ne z divjanjem, ampak enostavno s samim uživanjem v razgledih.
Zasnežena gora skoraj malo spominja na naš Triglav, kajne?
Na hitro se dobimo ob koči pred tunelom, ki pelje pod vrhom prelaza. Do samega vrha prelaza je promet omejen na 3,5t skupne teže. Tako se nam ni treba bati, da bomo na malenkost ožji cesti kje morali srečati kak avtobus ali avtodom.
Desno spodaj se vidi uvoz v tunel, ki gre pod prelazom
Vrh je visok 2.642 metrov in tudi ta nam nudi razgled na lepo zavito cesto pod nami. Nekaj korakov od parkirišča v hrib in že lahko vidimo vse do Mont Blanca, najvišje gore v Alpah, kot tudi v Evropski uniji.
Zasneženi vrh je Mont Blanc
Spodaj se vidi tudi izvoz iz tunela
Na samem vrhu Galibiera ni prostora za kak lokal, zato postanek za kavo naredimo kar na naslednjem, manjšem prelazu.
Poziranje fotografinji ob spustu s prelaza - praktično na vsakem prelazu nas čakata najmanj dva fotografa
In pogled še iz njene perspektive
Za 1.566 metrov visok Col du Télégraphe v teh krajih težko rečemo, da je prelaz. Je bolj vmesni postanek med spustom proti dolini reke Arc. Kljub njegovi majhnosti, je zaradi strme ceste na severni strani izjemno priljubljen med kolesarji, med drugim tudi zaradi dirke Tour de France.
Družbo med pitjem kave nam tokrat dela hišni kuža, ki prav milo prosi za piškotke, ki smo jih prejeli ob kavi.
Po spustu v dolino moramo premagati cca. eno uro dolg transfer po dolini Val Cenis. Smo se s samimi prelazi že kar malo razvadili, kajne?
Velika trdnjava ob naši poti
Kot veliki finale raziskovanja Francoskih Alp osvojimo Col de l’Iseran. Ta s svojimi 2.770 metri nadmorske višine velja za najvišji asfaltiran prelaz v Evropi. Čezenj je Tour de France šel že kar 8x. Cesta s smeri Bonneval-sur-Arc je nekoliko slabše vzdrževana od ostalih do sedaj, je pa zato nekako primerljiva s slovenskimi (smeh).
V dolini leži Bonneval-sur-Arc
Vzpon na Col de l'Iseran
Kje vse pasejo živino
Naš prvotni plan je bil, da bomo nekaj prigriznili v kamniti koči na vrhu prelaza, a je danes zaprta. Tako iščemo alternativo in jo tudi najdemo. Točno na vrhu prelaza se na desno odcepi cesta do restavracije La Cascade.
V resnici je to nova smučarska koča, ki ima notri tudi samopostrežno restavracijo in obratuje ravno za čas našega obiska. Vzamemo vsak svoj pladenj in si privoščimo hitro kosilo. Zatem se, sicer malce leni, posedemo nazaj na motorje, vrnemo na vrh prelaza in tam napravimo nekaj fotografij ob tabli prelaza.
Tu nas mimovozeči nemški motorist spravi v smeh, kajti pred nas se zapelje (in ustavi) ravno v času fotografiranja in nam s tem naredi t.i. ‘photobomb’.
Tedaj na vrhu že prične grdo pihati, zato se hitro odpravimo v dolino Val d’Isere. Vmes nas nasmejita še vzdrževalca na eni od sedežnic, ki visita nad cesto in veselo mahata naši skupini.
V dolini leži Val d'Isere
Spodaj ležeče mesto Val d’Isere je zaradi bližine smučišča Tignes natrpan z mogočnimi hoteli.
Proti prelazu Col du Petit-Saint-Bernard se povzpnemo po strmi cesti skozi La Rosière.
Pred nekaj leti je dotični kraj dal stransko cesto s smeri Le Châtelard pobarvati rožnato, kot atrakcijo za kolesarsko dirko Tour de France.
Z istim namenom so na razgledni točki sredi kraja postavili tudi kip rožnatega slona.
Na vrhu prelaza, ki mu po slovensko rečemo Mali Sveti Bernard, se ustavimo za nakup spominkov s podobo, kakopak, bernardincev. Čeprav nas tisti glavni prelaz, znan po bernardincih, čaka komaj jutri zjutraj.
Z 2.188 metrskega Malega Svetega Bernarda ni kaj prida razgleda, povrh vsega se še ozračje vztrajno ohlaja, zato se kmalu spustimo na italijansko stran, v dolino Aoste.
Tam nas v bližini avtoceste čaka današnji hotel. Ker smo siti še od kosila, si tokrat le v bližnji trgovinici nakupimo kakšne prigrizke in pivo, ter si naredimo družabni večer kar pri motorjih pred hotelom.
Torek, 26. avgust
Od Aoste do Andermatta - 265km
*** Col du Grand Saint Bernard *** Passo della Novena *** Passo San Gottardo ***
Po obilnem zajtrku se natovorimo na motorje in glej ga zlomka, enemu od motorjev je pobralo akumulator. Ne uspe nam ga prebuditi niti z ‘boosterjem’. Da po nepotrebnem ne trpi cela skupina, se s to težavo spopade naš ‘dežurni mehanik’ Matevž, preostanek skupine pa z Mihom odpeljeva novim zmagam naproti. Na Col du Grand-Saint-Bernard, oziroma Veliki Sveti Bernard prispemo že po slabi uri vožnje. No, naša vožnja nam vzame nekoliko več časa, ker se vsak po svoje ustavljamo, fotografiramo in občudujemo naravo. Tudi sama cesta na ta 2.473 metrov visok prelaz je kot v pravljici. Široka, vijugasta, panoramska, asfalt pa brez kakršnih koli lukenj ali zalivk.
Vrh je hkrati tudi mejni prehod med Italijo in Švico. Malo že pogledujem na telefon, saj sva z Matevžem običajno dogovorjena, da mi vsaj napiše SMS, v kolikor je uspel popraviti motor. Sporočila še ni, mi zato opravimo klasičen postanek za nakup spominkov in fotografiranje.
Prelaz je znan po bernardincih in nam uspe videti celo dva. Kasneje na internetu preberemo, da je za pohod možno najeti izkušenega vodnika, ter psa in s tem bolj podrobno spoznati to čudovito pasmo. Seveda tak podvig ni poceni, predvsem pa mora človek imeti nekaj ur časa. Po postanku se spustimo s prelaza in skozi mesto Martigny. Razgledi med spustom so zopet dih jemajoči.
Švica - raj za motoriste!
Tudi ta spust je v znamenju roza cvetja
Nekoliko manj spektakularen je nato transfer po dolini. Pot nam popestrijo vinogradi na 101 način - na ravnini, ali na strmih policah nad cesto.
Pred Sionom se ustavimo za kavo in čim se parkiramo na bencinski črpalki, že slišimo trobljenje dveh motorjev. Ja, zjutraj je Matevž nedaleč od hotela našel trgovino z akumulatorji in s tem uspel rešiti prijatelja. Super, spet smo vsi kompletni, le naši ‘zamudniki’ se na prejšnjem prelazu niso kaj ustavljali, ker jim je bil cilj čimprej ujeti skupino. Sedaj lahko res brezskrbno spijemo kavo. V tej dolini postaja tudi vse bolj vroče in tudi do našega naslednjega postanka bo tako. No, do naslednjega načrtovanega postanka. Nepredvideno se moramo ustaviti že prej, ker Matevžu neko delo na cesti povzroči ‘gumi-defekt’. Nič ne de, na vse smo pripravljeni in po desetih minutah smo že nazaj v sedlu.
Slepi potnik
V tem okrožju občudujemo tradicionalne švicarske kmečke hiše, ki jih krasijo pisano cvetje in barvita lesena polkna.
Še zadnjič se ustavimo v dolini, kjer dotočimo gorivo in se zopet pripravimo na hladnejše hribovske temperature. Odpravljamo se na Passo della Novena, ki nas popelje na nadmorsko višino 2.478 metrov in s tem velja za drugi najvišji asfaltiran prelaz v Švici. Višji od njega je le še prelaz Umbrail, ki je le vmesna točka na poti na Stelvio. Tudi Novena je čudovita in slikovita. Pogledi na zasnežene vrhove, vetrne elektrarne in jezove, ter na zgornjem delu tudi pogled na nižje ležečo serpentinasto cesto, enostavno čudovito!
Na vrhu nekoliko postojimo, nato se spustimo proti Airolu.
Vmes pogledujemo visoko na levi hrib. Iz hriba štrli serpentina ceste proti naslednjem prelazu in tja smo tudi namenjeni.
Visoko v hribu se vidi cesta
Še pred Airolom zavijemo levo proti 2.106 metrov visokem prelazu Passo San Gottardo.
Vzpenjanje nad Airolo
Najbolj spektakularna je južna stran prelaza, na kateri se kar malo prepletata stara cesta, imenovana tudi Strada della Tremola in nova, nekoliko manj zavita in predvsem širša cesta. Dolžina prvotne ceste je okoli 11 kilometrov, posebnost pa je ta, da je praktično v celoti tlakovana z granitnimi kockami. Govorim o granitnih kockah, po katerih se dejansko da normalno peljati, za razliko od naše ceste na Vršič. Nova cesta na Gotthard ima vmes dve krasni panoramski točki. S prve se nam odpre lep pogled na spodaj ležeči Airolo, z druge pa lahko občudujemo lepo zavito staro cesto, ki se vije pod nami.
Strada della Tremola
Na vrhu je prav tako jezero in nekaj vetrnih elektrarn. Ustavimo se le na kratko, ker nam je cilj čimprej priti do hotela in oditi na večerjo.
Med spustom ujamemo tovornjak za prevoz konj, zadaj pa ima pripeto prikolico s kočijo. Takšna kočija je nekdaj tu razvažala pošto, sedaj pa se lahko z njo zapeljejo turisti.
Do hotela v Andermattu se zapeljemo skozi staro mestno jedro. Tudi tu je svojevrstna izkušnja, kot bi bili na promenadi.
Naš obisk Andermatta in okolice je v znamenju Jamesa Bonda. Po naključju spimo celo v hotelu Bergidyll, prav tukaj je spal tudi Sean Connery v času snemanja filma Goldfinger.
Točno za to mizo je sedel Sean Connery
Hotel je majhen, a simpatičen. Nekoliko težav smo imeli le s parkiranjem - smo le prišli z 12 motocikli. Tu se lahko malo bolj razkomotimo, saj smo v istem hotelu stacionirani dve noči. Na večerjo gremo v staro mestno jedro. Večerja je resda draga, saj smo ja v Švici, ampak je pa okusna!
Nekateri se po večerji še sprehodimo skozi simpatično mesto.
In pa še naš (Bondov) hotel:
Sreda, 27. avgust
Krožna tura - 120km
*** Furkapass *** Grimselpass *** Sustenpass ***
Ponoči je padal dež, a je ravno do jutra lepo ponehal. Načrtovano imamo krajšo krožno turo preko treh najlepših prelazov Švice. Zvečer smo že dorekli, da se zaradi napovedanega poslabšanja vremena, na ta izlet odpravimo že takoj zjutraj. Popoldan bo že dež. Kako je fino, ko zjutraj ni treba komplicirati s pakiranjem prtljage! Skozi Hospental in do Realpa se odpeljemo še skupaj, nato pa vsak po svoje do Furkapassa.
Na poti do vrha je tudi kar nekaj zanimivosti, ki jih privrženec Jamesa Bonda vsekakor želi fotografirati.
Za ta 2.436 metrov visok prelaz bi lahko rekli, da je najbolj znan švicarski prelaz. Le kdo še ni videl fotografij zapuščenega hotela Belvedere na ostrem zavoju?
Na tem istem ovinku se lahko sprehodimo tudi do ledenika Rhonegletscher, v spremstvu izkušenega vodnika pa bi lahko šli celo do ledene jame.
Med spustom s Furkapassa vidimo cesto na prelaz Grimselpass, tja smo sedaj tudi namenjeni.
Cesta na 2.164 metrov visok Grimselpass je vklesana v skalo, vzpon pa sicer ne traja dolgo.
Med sprehodom ob jezeru na vrhu lahko nabiramo gozdne borovnice - ogromno jih je! Vmes so sicer tudi brinove jagode.
Se pasejo v borovnicah
Počasi se pričenjajo kopičiti oblaki, zato vseeno ne smemo ostati predolgo. Grimselpass je prelaz mnogih jezer in tudi jezov. Našo pozornost med spustom proti dolini pritegne tudi gondola, ki pelje kar čez jezero Grimselsee.
V dolini v Innertkirchnu za zavijanje desno moramo nekoliko počakati. Skozi to križišče hkrati pelje njihova ozkotirna železnica. Strojevodji maha cela skupina, kot gruča majhnih otrok, on pa nam noče nazaj potrobiti.
Tudi na Sustenpass pomaham prijateljem, da se odpeljejo vsak po svoje. Ne najdem več presežnikov, s katerimi bi še lahko opisala ceste in panoramo čez te prelaze.
Na vrhu 2.224 metrov visokega Sustenpassa mi prijatelj reče: “no, tale prelaz, to je pa čista romantika! Ovinki, jezera, zasnežene gore, planinsko cvetje… Ostal sem brez besed!”
Tukaj si na vrhu privoščimo tudi kavo in kakšno tortico. Trenutno vreme je še lepo, a čez hribe počasi prihaja nevihta, zato se kljub naši današnji, sproščeni časovnici ne zadržimo predolgo. Pot nadaljujemo skozi tunel na Sustenpassu, nato pa v dolino in nazaj v Andermatt.
Na zadnjih serpentinah proti Andermattu nas že malo prestrašijo prve kaplje dežja. Niti nas ne prestrašijo, samo nimamo namena 10 minut pred hotelom se ustavljati in oblačiti v dežno opremo, v kolikor pa nas premoči, pa bomo nato jutri cel dan vozili v tej mokri opremi. K sreči ne začne resneje deževati.
Hudičev most
Pri hotelu parkiramo motorje in jih že kar danes pripravimo za jutranji odhod. Vsi vemo, da je lažje natovoriti motor, dokler ne prične deževati. Kdor želi, se lahko odpravi v bližnjo trgovino, odide na sprehod, ali popoldan malo počije. Za zvečer se dogovorimo za večerjo v hotelski restavraciji. Tu se z natakarico lahko pogovarjamo skoraj ‘po naše’, saj prihaja s Slovaške. Zopet preživimo en prijeten večer, hkrati pa predebatiramo jutrišnji plan. Na vseh možnih aplikacijah preverjamo vremensko napoved. Saj veste kako to gre - iščeš toliko časa, dokler ne najdeš aplikacije z najboljšo napovedjo, tiste pa se potem držiš. :) Kljub vsemu sklenemo, da bomo jutri dva prelaza izpustili in se samo po najhitrejši poti odpeljali do naslednjega hotela.
Četrtek, 28. avgust
Od Andermatta do Chiavenne - 165km
*** Oberalppass *** Splügenpass ***
Nekatere nas že ponoči prebudi šumenje dežja. Alpe so vremensko vsekakor nepredvidljive in res smo lahko srečni, da smo do danes imeli tako ‘kičasto’ vreme. V avli hotela se že oblečemo v dežno opremo, da lahko v deževno nevihto štartamo že pripravljeni. Zaradi razgibanosti pokrajine vseeno ne moremo trase prilagoditi do te mere, da bi se v tem dežju ognili vseh prelazov. Že takoj za ‘dobro jutro’ tako premagamo Oberalppass, ki je visok 2.046 metrov.
A je lahko že konec tega dežja...
Ustavljanje na vrhu je tako nesmisel, zato z vožnjo nadaljujemo do naslednje bencinske črpalke. O današnji vožnji ravno ne gre dolgoveziti. Za nekoliko daljšo pavzo se ustavimo v neki piceriji v Bonaduzu. Ne vem, če komu še ni premočilo dežjaka do sedaj. Natakarji nas skoraj malo grdo gledajo, kaj nas ne bi, saj smo jim zmočili celoten zasteklen del terase.
Žal kdaj tudi do tega kdaj pride. Stežka se odpravimo, da bi prevozili še ta zadnji del današnje vožnje. Švicarsko-italijansko mejo prečkamo na prelazu Splügenpass (2.114m.n.v.). Na vrhu tako grozno piha, da se hitro spustimo na italijansko stran.
Ta stran je tudi precej tehnična zaradi ozke ceste in zaprtih zavojev, povrh vsega pa moramo biti izredno previdni še zaradi mokrega cestišča. Skratka, sprosti se, vozi z glavo, prilagodi hitrost in vse bo vredu!
V hotel v okolici Chiavenne prispemo že okoli štirih popoldan. Osebje hotela nas napoti v klet v prostore, kjer sušijo posteljnino. Tam se lahko mirno slečemo iz mokrih oblačil in jih izobesimo po špagah za sušenje perila. Za to opcijo smo jim izredno hvaležni, kajti teh oblačil je veliko, v sobah pa nimamo toliko prostora, povrh vsega bi v sobah tudi vse zmočili. Na večerjo moramo nekoliko počakati, tukaj praktično ni restavracije, ki bi se odprla pred sedmo uro zvečer. Pred večerjo se popravi tudi vreme.
Petek, 29. avgust
Od Chiavenne do Innerwaltna - 240km
*** Malojapass *** Ofenpass *** Umbrailpass *** Passo dello Stelvio ***
Danes nas čaka nekoliko obetavnejše vreme. Vsaj tako mislimo. Medtem, ko se zjutraj oblačimo, spet začne deževati. Tudi traso spet malo prilagajamo vremenu, zato bomo izpustili vožnjo čez prelaz Bernina. Zjutraj se povzpnemo čez Malojapass (1.815m.n.v.). Nekoliko še stisnemo zobe, ker nas prši jutranji dež.
Med prvim postankom na bencinski črpalki v Sankt Moritzu se oblaki razkadijo. Naprej se še vozimo po mokri cesti, a večinski del nas spremlja sonce.
Reka Inn priča o pestrem vremenskem dogajanju
Po dolini nas cesta vodi do Zerneza. Tam zavijemo desno proti Ofenpassu. Cesta je široka in nas dobršen del vodi po gozdu, zato nam res ne da občutka, da se povzpnemo na 2.149 metrov. Tu se oblaki spet kopičijo, zato se na vrhu prelaza ustavimo.
Pogled na radarsko sliko padavin nam pove, da bo deževni oblak kmalu mimo, zato se odločimo ta čas prevedriti v lokalu.
Dež resda poneha, a megla ostaja. Obenem moramo tudi paziti, da ne bomo na Stelviu prepozni, kajti tam v popoldanskih urah obetajo že sneg. V dolini Müstair zavijemo spet desno in se povzpnemo na Umbrailpass, ki s svojimi 2.503 metri velja celo za najvišjo asfaltirano cesto v Švici. Nam predstavlja le vmesni prelaz do Stelvia.
Črni oblaki in veter naredijo to vožnjo kar srhljivo, a na Stelviu se vreme nekoliko popravi, le mrzlo je. In to zelo. Občutek mraza je še toliko večji, ker imajo nekateri v skupini še mokre rokavice. Cesta proti Bormiu je zaradi zemeljskih plazov zaprta. Dobro, da smo to že prej predvideli in že prej ubrali drugo pot.
Zapora ceste proti Bormiu
Na vrhu Stelvia dvema prijateljema mraz tako zareže do kosti, da rečeta, da gresta v dolino in nas tam počakata. Govorim o prijateljih, katerima je Stelvio že drugi dom. Nekaj prijateljev tokrat Stelvio prevozi prvič, zato se tukaj zadržijo nekoliko dlje, a ne več kakor 10 minut.
Ko ugledam kakšen oblak se vali čez hribe, hitro dam ukaz za odhod. Oblak s seboj prinaša sneg, nam pa je seveda cilj pred snežno ploho priti v dolino, ki spet ni tako blizu.
V dolini se na neki točki spet vsi zberemo in skupaj nadaljujemo proti Meranu.
Spet se prikaže sonce, a spet ne za dolgo. Pred nami zavesa dežja ustvarja mavrico.
Med vožnjo pogledujem na navigacijo in, kot kaže, gremo ravno v smeri dežja. Preventivno se ustavimo, preverimo radarsko sliko in se odločimo obleči dežno opremo. Vožnjo nadaljujemo proti dolini Passiria in, kot kaže, se vozimo tik za nevihto.
Pivovarna Forst
Če se malo prej ne bi ustavili, bi zapeljali direktno v nevihto, tako pa nas le ta pusti pri miru.
Vse do hotela pod Jaufenpassom ostanemo suhi. Spimo spet v penzionu Innerwalten. Tu smo že dodobra domači, tudi osebje nas venomer sprejme z nasmehom na obrazu. Naročimo si odlično večerjo in pivo.
Sobota, 30. avgust
Od Innerwaltna do Kranjske Gore - 260km
*** Jaufenpass *** Lesna dolina ***
Napočil je dan našega odhoda domov. Na Jaufenpassu je pogosto zjutraj megla in tudi tokrat ni nič drugače. Slepo se zanašamo na navigacijo, ker je taka megla. Komaj na vrhu se odpre pogled na vršace. Saj veste kako gorenjec reče: “Vršaci so v megli” - “Za en k*** se vid!”. In prav tako je danes tukaj.
V prenovljeni koči na vrhu tega 2.099 metrov visokega prelaza si privoščimo drugo jutranjo kavo.
Kamin nam pogreje opremo
Iz megle nekoliko prši dež, zato nekateri vseeno ostanejo oblečeni v dežni opremi.
Sledi dokaj monoton transfer skozi Vipiteno in Bruneck. To je za nas že ustaljena trasa za povratek domov (ali pa tudi odhod od doma), ko se vračamo s ture po Dolomitih.
Na tej relaciji je tudi vedno gneča
V Dobbiacu oplazimo tudi Dolomite
V Avstrijskem Sillianu zavijemo desno proti Lesni dolini (po nemško Lesachtal). Ta dolina se marsikomu ‘vleče’, meni pa je všeč, ker je vseeno razgibana, vsekakor bolj od tiste skozi Lienz in Oberdrauburg.
Okolico Obertilliacha krasijo zeleni travniki z majhnimi lesenimi lopami
Nadaljujemo skozi Šmohor in se čez Korensko sedlo vrnemo nazaj v domačo Slovenijo.
Pred tem črnim oblakom uspešno pobegnemo v Slovenijo
V Kranjski Gori se še zadnjič ustavimo in se nasmejani, ter polni čudovitih vtisov razidemo.
Izjemno majhna možnost je, da ima motorist na 8-dnevnem potovanju po Alpah tako čudovito vreme, kakor smo ga imeli mi, zato smo lahko na izpeljavo te ture še posebej ponosni. Uživali smo na zavojih čez 22 visokogorskih prelazov, od tega jih je bilo kar 20 visokih preko 2.000 metrov! Bili smo fantastična, nasmejana in usklajena druščina. Ekipa, super ste! Med pisanjem potopisa sem imela občutek, da mi že zmanjkuje pridevnikov s katerimi bi lahko opisala naše čudovito potovanje. Kdor pa mi o vseh razgledih in cestah še vedno ne verjame, mu polagam na srce, da se o vsem prepriča na lastne oči! Obljubim, da ne boste razočarani!