Le komu od motoristov ni v veselje vožnja po zavitih gorskih cestah z nadvse slikovitimi razgledi? Seveda, nekoga bolj veselijo širše in uglajeno zavite ceste, spet drugega ozke in strme ceste s 180° serpentinami. Francoske in Švicarske Alpe so prava poslastica za obe kategoriji motoristov. Se mi zdi, da lahko v imenu vseh rečem, da razgledi na zasnežene gore, ledeniška jezera in slikovite alpske vasice, v našem spominu pustijo nek čaroben pečat. Tisti, ki me poznate, veste, da se na nekoliko daljše ture rada kar se da dobro pripravim. Tudi ta tura je ena od njih. Traso skrbno začrtam že tekom zime, prav tako dovolj zgodaj rezerviram tudi hotele, nato pa nastopi nestrpno čakanje na dejanski odhod.

Spet je tukaj julij in z njim naše vsakoletno pohajkovanje po Dolomitih. Poleg samih Dolomitov imamo v načrtu tudi vožnjo proti zahodu in s tem tudi vožnjo preko prelazov Gavia in Stelvio. Sem že kar malo nehala šteti, kolikokrat smo že bili v Dolomitih, a je vsakič drugačna in edinstvena izkušnja. Drugačno vreme, druga ekipa, drugače speljana trasa,... Skratka, Dolomitov se enostavno ne da naveličati.

Te naše prvomajske ture so nam prišle že kar v navado, kajne? Kaj čemo, takrat si vsi najlažje zorganiziramo dopust, pa še temperature so najprijetnejše za vožnjo. Tudi ekipa je po teh nekaj letih skupnih potovanj že dodobra ustaljena, le sem in tja se nam priključi kakšen ‘novinec’, ki ga sprejmemo z razprtimi rokami. Raziskovanje Črne Gore je bilo na moji listi želja že kar nekaj let, a je vedno prišlo nekaj vmes. Konkretnejša ideja o tej turi se je pričela razvijati že po lanski prvomajski turi, povrh vsega pa je še odziv drugih na to idejo bil fantastičen. Ja nič, gremo v akcijo, kajne? V vseh teh letih se je na mojem Google zemljevidu nabralo že lepo število mest, ki jih je v Črni Gori vredno obiskati. Tekom zime te točke le še povežem v lepo in slikovito traso, rezerviram prenočišča in čakanje na naš štart se lahko prične. Kot za vsako turo, tudi tokrat pravočasno naročim lepo vreme in poglej si ga no, napoved prvega dne je še bolj tako-tako, prihodnji dnevi bodo pa naravnost fantastični. Le še v živo se moramo prepričati, če bo temu res tako.

Jesenski Dolomiti. Ni več gneče, ni več avtodomov, temperature so spet prijetnejše, pogled na že zasnežene gore pa dih jemajoč. Seveda je vse skupaj užitek, če se tudi z vremenom lepo izide. Pri Dolomitih je vreme še toliko bolj nepredvidljivo. Da resnično gremo na ta izlet, smo zares odločeni šele dva dni pred odhodom. Kolikšen bo mraz, koliko bo dežja, ali nam bo v nedeljo žal, da smo sploh šli? To bomo pa še videli.

Pred dvema letoma smo se prvič odločili, da obiščemo Romunijo. Saj veste kakšni so stalni predsodki, kako je Romunija popolnoma nek tretji svet in kako je vse neurejeno. No, mi smo se takrat na lastne oči prepričali, da temu ni tako. Romunija nas je že takrat popolnoma očarala, zato smo se letos ponovno odločili, da se zapeljemo tja. Takratno turo so bili primorani nekolik skrajšati, zato sm se tokrat bolj osredotočili na Transilvanijo.Pred dvema letoma smo se prvič odločili, da obiščemo Romunijo. Saj veste kakšni so stalni predsodki, kako je Romunija popolnoma nek tretji svet in kako je vse neurejeno. No, mi smo se takrat na lastne oči prepričali, da temu ni tako. Romunija nas je že takrat popolnoma očarala, zato smo se letos ponovno odločili, da se zapeljemo tja. Takratno turo smo bili primorani nekoliko skrajšati, zato smo se tokrat bolj osredotočili na Transilvanijo.

Spet je napočil tisti čas v letu, ko nas vabijo gorski prelazi Dolomitov in Tirolske. Vsako leto mi po izvedeni turi piše kar nekaj prijateljev in znancev, ki bi se v bližnji prihodnosti radi zapeljali po teh cestah in videli te lepote. In tako tudi vsako leto z lahkoto zberem prijetno skupinico istomislečih motoristov in motoristk. Kot 'smetišnica' se mi tokrat pridruži Jure, saj sta Matevž in Miha že dodobra sita Dolomitov. Ali pač?

Cilj? Južni predel Italije, oziroma natančneje Alberobello na vzhodu in Pompeji na zahodu. Pot? Saj veste, da je konec koncev na motorističnih potovanjih bolj pomembna sama pot kot dejanski cilj. Zato mi traso narekujejo znamenitosti vzdolž Italije. Katere? Boste videli.

Pred nekaj meseci mi piše dober prijatelj István iz Romunije, da pride začetek septembra za dva tedna v Slovenijo. Takoj debata nanese na idejo, ki smo jo dobili že lani med našim obiskom Romunije, gremo skupaj v Dolomite. Zanimivo je to, da je to že tretje leto zapored, kar se videvamo z Istvánom - kilometrina med Slovenijo in Romunijo ni nikakršna ovira. Malo organizacije, par poklicanih prijateljev in že se nas zbere luštna, majhna in dinamična ekipa. Miha (moja dobro vpeljana 'smetišnica'), Aleš (ki se Dolomitov ne more nasititi), Jure (letošnji stalni 'udeleženec') in Aljaž (njegova 'krstna' vožnja po Dolomitih). Seveda, kot se spodobi, že ob postavitvi točnega datuma, naročim tudi lepo vreme. Tako se štiri BMW-jeve 'Rosenbauerce', ena Hondina kosilnica in pa moja malenkost v soboto odpravimo na pot.

Kot že za dve prejšnji turi, je tudi za to kriva Romana. Romana: "Ej, letos za Dolomite ne moreva dobit dopusta, si pa z družbo res že par let želimo prevozit cesto pod Grossglocknerjem." Jaz: "Ja, ni problema. A naredimo vikend turo, pa, da prevozimo in vidimo še kaj drugega?" Romana: "Seveda, gremo za tabo povsod!" In tako že postavim datum, naročim vreme in 'zbobnam' skupaj ljudi, ki me že lep čas dregajo za kakšno krajšo vikend turo.

Kot mnogokrat rada rečem, me Dolomiti vedno znova očarajo in jih zato rada redno obiskujem kar zadnjih pet let. Tako jih obiščem tudi to sezono, s seboj pa vzamem izjemno posrečeno skupino prijateljev, katerim že dolgo obljubljam, da jih popeljem tja. Tokrat se odločimo, da bomo stacionirani v enem kraju. Zaradi same lokacije nam najbolj ustreza Arabba, saj je obdana z najlepšimi prelazi Dolomitov. Kot vedno, tudi tokrat še pravočasno naročim lepo vreme.

O obisku Češke in Slovaške še pred nekaj leti nisem niti razmišljala. Nato me je pričela zanimati le Praga, katero sva v novembru želela obiskati le z avtomobilom. Tako sem tudi, ko mi je Romana dala pobudo za turo, le to sprva zavrnila, češ, saj misliva tja it z avtom. Pa je najin plan zaradi pomanjkanja časa in volje takrat splaval po vodi in začela se je oblikovati ideja za motoristično turo tam okoli prvomajskih praznikov. Sledilo je obračanje interneta in zanimive lokacije vredne obiska so se pričele kar vrstiti na mojem zemljevidu. Zberem skupino prijateljev, narišem traso, porezerviram nastanitve in kaj kmalu napoči 22. april, dan našega odhoda.

Ko motoristična sezona prične iti proti koncu, vse raje zahajamo v toplejše, obmorske kraje. Tudi midva si zaželiva tovrstnega oddiha. Kot cilj si ne zadava veliko kilometrov, temveč samo dejstvo, da se imava fino.

Spet je napočil čas, da čez novoletne praznike nekam pobegneva. Čez poletje ni dileme, pač sedeva na motorje in gas. Pozimi pa izlet privoščiva tudi moji Imprezi. Pred dvema letoma sva jo mahnila v Sarajevo, tokrat pa se odločiva še za Mostar. Vsak od naju je že nekajkrat bil v tem zgodovinskem mestu, ampak nikoli pa še nisva bila skupaj. Seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi po poti tja in nazaj zorganizirala še nekaj ogledov, da ne gre samo za vožnjo. Polotim se načrtovanja, narišem traso, označim oglede in kaj kmalu napoči 'Dan D'.

To, da se poleti radi potepamo z motocikli, je že samoumevno. Tudi pozimi se po nekaterih regijah lahko še vozijo, a na Gorenjskem to zaradi podnebja žal odpade. Nama to ne da miru, zato se odločiva za prednovoletni 'road-trip' do Sarajeva.